»V zelenem gozdu, tam najdem svoj mir,
kjer se moje misli svobodno prepletajo,
spoznava moja duša resnico in čarobnost,« je pesem o zelenih gozdovih sestavil računalnik. Danes smo to pesem doživljali četrtkovi pohodniki med prijetno hojo skozi križnogorska pobočja. Jutro nas je pozdravilo v skoraj pozno-oktobrskem hladu, z vetrom, ki je razgrinjal zastavo nad javorniškimi vrhovi. Prav zadovoljni smo se ogrevali po cesti in obujali spomine na nekdanje majske praznike. Kmalu se je vodič Zdenko ustavil in nam opisal načrtovano pot. Še nekaj metrov vzpona med kramljanjem, nato pa smo zavili na ozko pot med grmovjem, ki se ji je videlo, da je bila narejene pred kratkim prav za nas. Palice so nam omogočale varne korake, svetilke pa napovedovale zanimivo izkušnjo. Kmalu smo prišli do vhoda v star podzemni rov. V soju svetilk smo hodili po podzemlju, opazovali vlažne kamnine, nastajajoče krhke sigaste cevčice, ki so krasile razpoke v stropu. Nekateri deli rova so bili betonirani in v temi in vlagi je beton odlično ohranjen. Rov so namreč kopali pred dobrimi sto leti, da bi skozenj napeljali vodovod od Sinjega vrha do kdove kam (Hrušice?). Preden so graditelji dokončali delo je propadla ena država, nato še druga in ostala je le dobrih tristo metrov dolga pripoved o trpljenju ruskih ujetnikov, minerjev in kopačev – za koga? Za cesarja in medaljželjne generale. Ko smo prišli iz rova (hvala Zdenku, ki nam je izkopal prehod), smo se znašli sredi lepega gozda. Po kamnitem kolovozu smo nadaljevali pohod, šli mimo brunarice sredi cvetoče jase in čez mejo med ajdovsko in idrijsko občino. Opazovali smo razprostranjenost križnogorskih globeli in vrhov. Nekdo se je spomnil stare ljudske pesmi o teh krajih.
Ob robu poseke smo zavili na mehko gozdno pot. V varstvu stoletnih bukev, smrek in grmovja smo si nabirali moči in »polnili baterije«. Številni odtenki sveže zelene barve so pomirjali oči in ptičje žgolenje je dajalo glasbeno spremljavo našemu govorjenju. Sproščeno smo hodili po položni poti mimo smerokazov, opazovali prebujajoče se šmarnice in cvetoči čemaž in hitro prišli iz gozda do železnega križa na vrhu Špečka. Le slabih štirinajst metrov mu manjka, pa bi bil tisočak. Pa nič hudega; ima zato prijetne klopce in ponuja čudovit razgled na Malo Polje, Col, Javornik, Nanos, Vipavsko dolino, Kras, … vse tja do Tržaškega zaliva. Po malici in fotografiranju smo nadaljevali pohod in šli tik ob bukovem gozdu. Vodič nam je ponudil dve smeri: po brezpotju navzdol do mesta, kjer so v začetku prejšnjega stoletja začeli graditi vodovodne zbiralnike ali po poti do razgledne točke z znamenjem. Nihče ni izbral druge možnosti, saj smo bili na pohodu za dušo in srce, pa še za prijetno dogodivščino. Tako smo se spustili do rova, šli do prve osnove za zbiralnik, nato po rovu levo do naslednjih temeljev in še malo desno po kratkem zametku podzemnega hodnika. Plasti stenskih kamnin so ločevale poševne in navpične prelomnice, pod visokim stropom (osem metrov nad glavami) smo videli črne tramove in sledi opornikov. Za računanje prostornine nismo bili razpoloženi, raje smo šli na sonce h klopci in znamenju ter »od zadaj« videli Col, Žagolič, Gozd, Kolk, … Po strmi poti čez planinski travnik smo med bujnimi gorskimi jelenki in mimo osamljene smreke, ki jo je objemal brin, prišli spet v gozd. Zaradi borovih češarkov, korenin in kamnov na ozki stezi smo previdno sestopali. S te strani je pobočje strmo in pot na Špečk ni sprehajališče. Mimo mogočne lipe ali lip – drevo je nekako sestavljeno iz več debel, smo prišli med listavce in leskovo grmovje, še čez travnik in že smo bili na Colu. Šoferji so morali po avtomobile, ostali pa v senco in na kavico na Colu.
Preživeli smo dopoldne v naravi, hodili po neznanih poteh in videli zgodovinske ostanke, ki so nas opomnili, da je voda temelj življenja. Dediščina pomeni veliko odgovornost, da vse to ohranimo in predajamo naslednjim rodovom. Najprej pa moramo to bogastvo videti, opaziti, se ga zavedati. To sta nam danes, 25. maja, omogočila vodnika Zdenko in Mirko ob pomoči Marjane in Mirjam. Za dobro voljo pa smo poskrbele vse četrtkove pohodnice in pohodniki.
anb Društvo upokojencev Ajdovščina
