»Rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši,
Na pohode rada grem, vsak četrtek rajši …«
Za tokratni četrtek velja le zadnja vrstica, pot nas je popeljala med briške griče, med zelenje in vinograde, češnje so nas pozdravile le od daleč s središča novih krožišč, pa še te so bile iz papirja kot vabilo za nedeljsko praznovanje.
Pohod smo začeli na kamnitem mostu čez potok Kožbanšček, nadaljevali ob zanimivem balvanu v senci slokih cipres in se povzpeli do skrbno urejene domačije Čarga. Dohitel nas je kolesar – naš pohodnik Danilo, ki nam je domiselno popestril pot, pa še občudovali smo njegovo spretnost, ko je kolesaril po strmih kamnitih poteh. Opazili smo kažipot, ki označuje eno od devetih pohodnih poti čez in med briškimi griči. Mi smo imeli prijaznega vodiča – domačina Jožkota, pa še Mirkota in Zdenkota, ki sta s soprogama že prehodila vse te poti. Tako smo imeli dovolj časa za klepetanje in uživanje v naravi. Šli smo po položnem kolovozu med trtami in odzdravili domačinu, ki nas je opazil in pozdravil; saj težkega dela ni imel, ker smo bili v enotnih majčkah lepo opazni. Sonce je vroče sijalo z jasnega neba in senca olistanih dreves je bila dobrodošla. Počasi smo se vzpenjali in dosegli plato s kapelico in veliko kamnito mizo (drevesce kraj mize še ni zraslo do primerne višine za senco). Tu se nam je odprl razgled na gričevje, vse tja čez Sveto Goro, Trnovski gozd do Nanosa, pa čez kraške škole in do Korade na severozahodu; skratka, razgled kot posnetek vrtljive kamere. Spokojno zelenje svetlozelenih trt in temnozelenih gozdičev so prekinjale bele vasice, visoki zvoniki so strumno bdeli z vrhov in vsa pokrajina je polnila naše duše, vzponi po poti med bujnimi travami pa so krepili naša srca. Tako smo brez večje zadihanosti prišli do prve hiše v Noznem, kjer nas je že čakal naš kolesar in, kot se za Brda spodobi, pripeljal domačo kapljico, da smo lahko nazdravili. Samo malo, res po kaplijcah. Domačin nam je prijazno odprl garaži, da smo lahko videli skrbno obnovljene starodobnike; ženske smo opazile, da so bili čisti in bleščeči in je bilo vsem ime Abarth; moški pa še veliko več, a sta prijetna klop in miza pod orehom pritegnila našo pozornost in se v tehnične podrobnosti nismo spuščale. Po krajšem postanku in prigrizku smo na nasprotnem pobočju uzri naš naslednji cilj: zapuščeno vasico Slapnik. Od daleč je videti prav prijetno in domačno. Do vasi smo se najprej spuščali po širokem kolovozu, nato po ozki zaraščeni poti in vlažnih kamnih, mimo bujnih kopriv do zidovja. Med zaraščenimi kamni so v zrak štrleli prepereli sivi hrastovi tramovi, črno nagnite deske so ostale od davno podrtih gankov in ostanek vegastih stopnic je prijateljeval z razbitin vratnim krilom. Pokukali smo v notranjost ruševine in med podrtimi stropovi opazili polomljeno omarico, vzidane police; le peč je še pričala o nekdanjih dneh, ko je bilo slišati po vasi otroški jok, mukanje goveda in jutranjega kikirikanja. Sedaj le veter šumi med zidovi in s ptiči poje pesem o zamujenih priložnostih za obnovo hiš.
Iz Slapnika smo se spuščali proti izhodišču. Hodili smo po senčnem kolovozu in robu potoka, ki je curljal v globeli. Za boljše vzdušje je poskrbel naš kolesar, prehitel nas je in nato pri hiši z negovano trato usmeril pod senčnico. Prijazna gospodinja nam je postregla z domačim bezgovcem, ki se je zelo prilegel. »Zdaj pa najlepši del poti,« je napovedal Zdenko. Ko smo v opoldanski pripeki tolkli asfalt, so bile te njegove besede podobne neslani šali; pa kaj, saj se radi pohecamo in nasmejemo. Na koncu vasi Brdce pri Kožbani smo se nasmejali nekdanjemu miličniku (lutki), ki je čakal na nepridiprave v stari stoenki. Sicer hudomušno in zanimivo, ne najlepša pot ….
A na neobetavnem ovinku smo opazili strmo stezico in se spustili v sotesko k slapu Krčnik. Če je Slovenija raj v malem, je ta soteska raj med soteskami. Hladna voda v zelenih tolmunih, slap, globoko urezana struga z naravnim mostom in vse skupaj niti ne na sto metrih; da vzame dih. Hladni vonj po mokri zemlji, šumljanje vode in ptičje žvrgolenje je mehčalo divjino – no, nam je dalo moči za nadaljevanje poti do avtomobilov. Pa je le imel Zdenko prav! V gostilni ni bilo prostora za našo družbo, zato smo se odpeljali na kavico, sok ali pivo v Dobrovo.
Dan je hitro mineval, veselega razpoloženja niso kalili temni oblaki, ki so se napihovali na vzhodu. Imeli smo se lepo na pohodu za dušo in srce, pa tudi malo praznično. Vodji Mirkotu smo voščili za rojstni dan, se mu zahvalili za vse četrtke, za nevsiljivo vodenje in za znanje in izkušnje, ki jih deli z nami. Spodbuja nas, da dosegamo cilje in nas varno vodi po novih in manj novih poteh.
Vse dobro in srečno, Mirko!
Anb, Društvo upokojencev Ajdovščina
