Krasna si hči planin,
brdka v prirodni si lepoti…
Le kdo ne pozna pesem Soči, najbolj znano pesnitev našega goriškega slavčka Simona Gregorčiča.
Prav tja po dolini in navzgor proti izviru Soče nas je vodila pot v soboto 3. junija, ko smo se 51 članov DU odpeljali na izlet. Prekrasen pogled na to izjemno lepo, smaragdno barvo te planinske reke, na hribe ki jo obdajajo, nas je navdušil že takoj, ko smo se iz Solkana odpeljali ob njeni strugi.
Že na avtobusu je Marjeta recitirala Gregorčičevo Nazaj v planinski raj in to tako doživeto, da je marsikateremu zastal dih.
Naša pot je vodila do Kobarida in še naprej više na skoraj 600 m nadmorske višine v vasico Vrsno, kjer se je pesnik rodil in stoji njegova rojstna hiša, ki je sedaj muzej. Prijazno nas je sprejela gospa Martina iz Tolminskega muzeja in nam v preprosti predstavitvi povedala nekaj o življenju in delu tega čustvenega in preprostega pesnika, ki je celo življenje hrepenel po rodnem kraju. Njegov spomin smo počastili z recitalom “Ujetega ptiča tožba” in pesmijo tako, da smo obisk tudi kulturno obarvali.
Vrnili smo v Kobarid po ozki vijugasti cesti s 55 sedežnim avtobusom je bila to prava umetnost, za kar se moramo zahvaliti sposobnemu šoferju Gorazdu.
Ustavili smo se pred Mlekarno Planika in si ogledali muzej sirarstva, tako imenovano etnološko zbirko “od planine do Planike”. V kratkem video filmu smo si ogledali zgodovino pašništva, predelavo in izdelavo sirov in mlečnih izdelkov od samih začetkov do današnjih dni. Različne sire po času zorenja smo degustirali, pokušali pa tudi druge Planikine izdelke od mleka, jogurtov in skute.
Avtobus nas je zapeljal do centra Kobarida, kjer stoji spomenik, kip Simona Gregorčiča. Izdelal ga je kipar Jakob Savinšek. Tam smo naredili skupinsko fotografijo.
Čas za kavico ali sladoled v tem prijetnem planinskem mestecu je hitro minil, kajti naša pot nas je vodila nazaj mimo Tolmina na Most na Soči, kjer nas je čakala zasidrana ladjica Lucija in zapluli smo po reki Soči navzdol. Ladja je na električni pogon, tako da smo v mirni plovbi uživali ob pogledu na smaragdno Sočo, na čudovite gore in planine, ki jo obdajajo in uživali ob pripovedi kapitana. Na ladjici ob pogledu na planine, smo imeli še drugi del kulturnega programa. Naša Marjeta nam je v popolni tiši recitirala “Soči”
Da, v tem ambientu na modrini Soče, smo počastli spomin na našega pesnika.
V Desklah so nas v prijetni gostilni čakale pogrnjene mize in okusna večerja.
Krasen pomladni dan smo preživeli, kulturno obarvan, obiskali lepe kraje, uživali v naravi
In prijetnem druženju. Kam gremo naslednjič? V Belo Krajino, je bil odgovor.
Rožica Kovač, DU AJDOVŠČINA
