Po štirimesečnem odmoru smo se nestrpno zbudili v četrtkovo jutro in še pred osmo zjutraj pohiteli na naše prvo srečanje v jesenskem času. Zbrali smo se pri klopeh ob Hublju za starim mlinom, se veselo pozdravljali in prav po tihem upali, da imamo dovolj kondicije za sproščeno klepetanje med tokratnim pohodom.
Prve korake smo ubirali po asfaltu proti središču mesta. Ustavili smo se na vrtu pred Lokarjevo hišo. Tu nas je Zdenka skrbno uvedla v pisateljevo življenje, sorodstvo in nam predstavila Lokarjevo pot. Sledili smo ji v hišo, mimobežno ugledali razstavljena likovna dela, odpočili oči na prosojnih akvarelih in se po strmih stopnicah povzpeli v prvo nadstropje. Na zunaj hiša res ni velika, presenetili pa so nas številni prostori. Veliko nas je bilo v Lokarjevi spominski sobi, a smo skrbno poslušali Zdenko. Slikovito, bogato, rahlo melodično in zelo tekoče so njene besede spodbujale našo pozornost, k temu so pripomogle kratke predstavitve vsebin knjig in pogled na filigranske rokopise v pisateljevih dnevnikih – vse spoštovanje Ivani Slamič, ki je urejala to zapuščino.
Po prijetni »šolski uri« smo šli po Lokarjevi poti. Pot so ob otvoritvi označili z domiselnimi znaki peresa, a so mnogi na žalost zbledeli; še dobro, da smo domačini in z orientacijo nismo imeli težav. Najprej smo šli mimo občinske stavbe, med šolama do Lokavščka. Sledili smo toku potoka in nadaljevali pot do kopelce. Tu je tabla s pisateljevo fotografijo, v senci mogočnih krošenj je klopca, a biserček tega kraja je naravni tolmun, ki ga obkrožajo kamnite plošče. Pravi kraj za spokojno razmišljanje, sanjarjenja ali za – delati nič in uživati.
Po levem bregu potoka smo šli mimo ranča, bajerja pod slapom in naprej med travniki, nasadi aronije, mimo oljčnika in čez lesena mostička proti Čohom – v resnici je na hišnih številkah zapis Lokavec. Po asfaltni cesti proti Gorenjem – tudi tu piše, da je Lokavec – smo prišli do zadnje hiše v vasi – otroci smo rekli, da je to »pri lužah« in zavili desno po kolovozu v dolino. Najprej smo se razveselili radovednih koz in resnega kozla, ki so nam pritekli naproti, nato smo previdno šli ob žični ogradi skozi gozdiček, po kolovozu in malo tudi po urejeni kolesarski stezi do učne poti ob Hublju. Ustavili smo se na klopeh nad Palami in glasno razmišljali o poteh, ki nas vabijo za naslednje četrtke.
Kamenčki na peščeni poti so zveneli pod našimi koraki, suhe vejice so pokljale, a veselega klepetanja niso preglasile. Koliko smo si imeli povedati! Tako matematično: v osmih mesecih nas čaka vsaj trideset četrtkov; torej smo predelali eno tridesetino pogovorov. Za neverne Tomaže velja, da se nam ob četrtkih lahko pridružijo.
Tokrat smo osvežili in obogatili svoje znanje; hvala Mirkotu in Marjani za idejo, Zdenki za pripovedovanje in vsem za prijetno družbo. Poskrbeli smo za dušo in srce in se preprosto – imeli lepo.
ANB-DU Ajdovščina
