Četrtkovi pohodniki za dušo in srce smo tokrat obiskali Aljažev stolp, res zanimivo doživetje nam je polepšalo že tako prelep sončen dan.
Zjutraj smo se hitro razporedili po avtomobilih in vzeli pot pod kolesa. Nevšečnosti na parkirišču pri izhodišču naše poti nam niso kalile dobre volje in, skupno zmoremo, kaj ne, smo tudi te zagate hitro premagali.
Začetek pohoda je pomenil ogrevanje: dokaj široka pot, počasna zložna hoja, kapljice rose so se blestele na že zelenih travah, utišano brnenje prometa za nami je omogočalo prijeten klepet. Kmalu smo prišli do prvih strnjenih hiš, ki so potrpežljivo čepele na obeh bregovih potoka in čakale na prve poljube sončnih žarkov. Potok je zamolklo mrmral vodno melodijo v zgledno čisti in urejeni strugi. Edinstvenost kraja smo prepoznali v domiselnem in unikatnem prometnem znaku „kokoši na cesti“, poglede je pritegnil tudi mogočen hrast, ki je s koreninami objemal zemljo, z razraščeno krošnjo pa podpiral nebo.
Pot proti vrhu je dobro zavarovana, z leve in desne obraščena z drevesi in grmovjem, deloma tudi usekana v zemljino. Sledili smo kažipotom, strmino smo ob pomoči palic počasi premagovali in nekje pri četrtem okljuku ugledali strehe hiš globoko pod nogami. To nas je spodbudilo za nadaljevanje pohoda po sončnem pobočju, tudi senčni odseki poti so bili zaradi suhega listja in utrjene podlage prav prijetni. Pri razpotju nas strma, skoraj direktna smer ni prepričala, odločili smo se za bolj položno varianto, ki je omogočala varno hojo tudi med klepetanjem. Na manjšem sedlu smo zavili levo in previdno premagovali višinske metre, ker je bilo kamenje spolzko. Za trenutek smo postali ob kapelici pred zadnjo strmino, v starem, z mahom poraščenem, koritu je plaho odpirala cvetke drobna rastlinica. Kmalu smo dosegli kamniti vrh z Aljaževim stolpom. Za ljubitelje številk in natančneže: koordinate cilja so: 45,7893469°N 13,9577491°E. Višina vrha je res bolj skromna, razgled pa čudovit po celi Vipavski dolini. Tudi višina Aljaževega stolpa ni „triglavska“. To nas ni motilo, stolp se srebrno blešči, lepo in natančno izdelan, dobro učvrščen ponuja slikovito podlago za fotografiranje.
Vzeli smo si čas za malico, kramljali o vsem mogočem, se fotografirali. Počasi smo se vračali po isti poti do Orehovice, pred mostom čez Pasji rep pa zavili levo po vasi rahlo navzgor do makadamske poti. Ob razcepu smo pomislili, da se je Damjanu mudilo vprašati možakarja za pot do Podnanosa, ker ga pa kar ni bilo nazaj, smo mu sledili. Osupli smo ugotovili, da možakarja sploh ni, je le hudomušno narejena votla lutka, ki opazuje nerodnega kolesarja, ko so ga popiti maligani potisnili v obcestni jarek. Tokrat tudi znanje in izkušnje obeh zdravnikov, ki nas spremljata na pohodih, niso rešili ponesrečenca. Morda bo to uspelo osličku, ki je v vozičku peljal razposajene zajčke. Prepustili smo jim skrb za reševanje, naj sami presodijo, če bi kazalo obvestiti policijo.
V Podnanosu smo šli po sledeh navihanih deklic, ki so hodile „po novo mamo“ in občudovali urejene hiše. Po strmem mostu smo prečkali potok in se vrnili do avtomobilov, nasmejani in dobre volje, saj smo v sončnem dopoldnevu naredili nekaj za duše in srca.
Anb, DU Ajdovščina
