Ko se epika in lirika objameta, se rojeva mitskost. To smo doživeli četrtkovi pohodniki na današnji „dan smolčkov“. Hvaležni smo papežu Gregorju III, ki je leta 1582 uvedel 29. februar. Podarjenega dne smo deležni le vsako četrto leto, lepega pohoda in prijetnega druženja pa vsak četrtek.
Tokrat smo se v vetrovnem jutru in pod lebdečimi sivimi oblaki odpeljali v Rodik, prijazno vas pod vznožjem Brkinov. Tudi tokrat ni bilo zadrege s prevozom, požrtvovalnih voznikov je bilo dovolj za 25 pohodnikov.
Pohod smo pričeli pred krajevnim domom, šli skozi tiho vas in nato po kolovozu na obrobju kar obsežnega kraškega polja. Za suhimi zidci so nas pozdravljali drenovi grmi, ki so sramežljivo odpirali cvetove, pod njimi so pozdrave pomladi igrale trobentice, zeleni telohovi cvetovi so se spogledovali s travnatimi bilkami, žametne blazine mahovja in tišina so dopolnjevali lirično podobo pokrajine. In kje je epika? To so prispevale skalne peči ob poti, razdalje, temačne vrtače in globače. Iz kamnite požarne poti smo med ropotom mimobrzečega vlaka vstopili v mitski park. Vhod vanj straži kamnit blok, ki nas je usmeril v Cikovo jamo, najprej navzdol, nato po robu vrtače, ki so jo razmejevale prastare ruševine nekakšnega zidu, vse prekrite z mahom. Le nekaj metrov naprej smo prišli do pravega brezna, Cikove jame, tako globoke, da dna nismo videli. .Našo pozornost je pritegnil kamnit spomenik z vklesano vdolbino in kapniki – podoba jame. V skrinjici ob njem smo našli pripoved o škratu, ki živi v tem podzemnem svetu. Rad se je pošalil s pastirji, jih zvabil v bližino in nekoč je eden od fantičev padel v jezerce na dnu jame. Prav lepo ga je škrat pogostil in mu pripravil mehko ležišče in tako sta uživala, dokler ni deček jadikoval, ker je pogrešal dom in starše. Škratu je to seglo do srca in je pastirčka odnesel iz jame. A fant je v vasi srečal neznane ljudi, ki so mu povedali, da so njegovi umrli že pred mnogo leti. Ja, v Cikovi jami čas teče drugače, tudi nam so minute med lahkotno hojo in nenehnim klepetanjem hitro minevale. Šli smo skozi redek kraški gozd, med hrastičjem so nad našimi glavami šumeli bori, trava in mah sta razgrinjala mehko preprogo po poti. Ob poti so nas pozdravili kamniti možici, nekateri prav podobni nagajivim škratom, in nas privedli do Babe. To pripovedi je to praslovanska boginja, ki pa ni sama v tej mitski pokrajini, nemo družbo ji dela Babec, naravni monolit, ki stoji ob poti proti mogočni udornici Remeščici. Ob poti smo se ustavili še pri Škavnici, mizasti skali, vsa je razbrazdana z žlebiči in vdolbinicami, ki po deževju ponudijo ptičkom skromne kaplje vode.
Pot do Remeščice vodi skozi lirske kotičke mimo poraslih kamnov pod slokimi bori, sama udornica pa nas presune z razsežnostjo. Skromna ograja ni obetala varnosti, zato smo se zbrali ob klopci na robu poti in si vzeli čas za malico in fotografiranje. Po pripovedi naj bi tod hodila Jezus in sveti Peter, ki je bil neprestano jedel in si je domišljal, da je močnejši od Božjega sina. Zato je metal ogromne skale in tako naredil veliko jamo. Tudi Jezus je vrgel manjše kamne in poglobil Cikovo jamo, da ji nista videla dna. Sveti Peter se je želel spustiti vanjo, pa ga je Jezus ustavil, nato pa je Peter zaskrbljeno ugotovil, da sta hudiču odprla prehod iz podzemlja na površino sveta.
Kljub legendi je Remenščica ostanek prazgodovinskega nižinskega gradišča.
Počasi smo se iz Mitskega parka vračali proti avtomobilom, skrbno stopali ob redkih lužah, ja, tudi na Krasu so blatne luže. Medli sončni žarki so nam še polepšali to dopoldne, ko smo se poleg skrbi za dušo in srce v Mitskem parku prepustili domišljiji in bogastvu starodavne nesnovne kulture.
Za naše dobro telesno počutje je poskrbel Bogdan, povabil nas je, da s kapučini, čaji in sokovi nazdravili malemu Jakobu. Naj bo zdrav, naj raste, da bo tudi on užival v vsakem koraku in sprehodu v naravi!
anb, DU Ajdovščina
