Radensko polje ni povezano z izviri mineralne vode; danes pa smo četrtkovi pohodniki za dušo in srce povezali vsaj trinajstkrat tri srca, veliko izvirom podobnih pojavov in tudi za duše je bil ta dogodek prav blagodejen.
Ko smo se peljali skozi Grosuplje so nas najprej pozdravile tri kamnite glave in v skoku skovan žrebiček, pa urbano urejeno naselje, obsežna industrijska cona, ogromno novih avtomobilov – nič kaj podobno neokrnjeni naravi. V naslednjem krožišču smo zavili proti Krki, Žužemberku, nato pa še proti Rašici in že smo bili sredi bujno zelenih travnikov. Na mostiču nas je pričakal predsednik planinskega društva Grosuplje, odličen poznavalec kraja, potrpežljiv vodič – le nekaj naših primorskih decibelov bi radi dodali njegovim razlagam – bilo nas je dovolj za dolga raztegnjeno vrsto in njegove besede niso dosegle vseh. So pa bile zato v pomoč table v krajinskem parku; pridno smo jih poslikali, da bomo doma v miru lahko podoživljali ta res lep pohod. Hvala vodiču in hvala Mirku, da sta z Marjano našla ta biser, ki meri le dobre štiri kvadratne kilometre.
Radensko polje je res naravni biser, najmanjše kraško polje v Sloveniji, lepo obrobljeno z gozdnatimi vzpetinami in zelo preluknjano s številnimi vrelci, od koder po deževju najprej privrejo vode na dan, nato pa zopet poniknejo v skrivnostno izvotljeno podzemlje.
Pod razvalinami boštanjskega gradu smo šli ob robu polje najprej mimo avto-obnove, pa kmalu našli prijetno pot ob cvetočih jablanah in sledili tabli za Grajsko pot na Radensko polje. Opazili smo čebelnjak v senci dreves, kmalu pa tudi rokav ali vijugo potoka Dobravke, ki ob suši ponikne skozi v do osem metrov globoke razpoke in med skalovje. Vidro smo videli le na fotografiji, za labode pa je bilo vode dovolj. Hodili smo po kolovozu med močvirnatimi travniki. Oči smo si spočili na številnih odtenkih zelene barve in tako ugledali – no, vodič nam je pomagal, da smo opazili vrtove močvirskih zvončkov. Z belimi glavicami so upogibali stebelca in skušali prerasti rumeno peruniko, ki je sijala ob naslednjem močilu. Pot smo nadaljevali med travniki, opazovali številna močila in požiralnike, izmenoma sledili potoku in prišli v Zagradec. Korake smo ubirali po makadamski cesti mimo spomenika padlim v NOV, čez cevasti most zopet med zelene trave, rumene regrate in zlatice, bele zvončke; no, kakšni blatni luži smo že morali posvetiti nekaj pozornosti. Ugledali smo še vijolične kukavice, močvirski tulipani pa so sramežljivo sklanjali svoje že rahlo uvele glavice. Morda jih je s teh travnikov pregnalo tudi obilno gnojenje v zadnjih letih. Ob robu močil raste nizko grmovje in trs, skorja na suhi zemlji ob robu strug Dobravke in Zelenke pa žal ni podobna BIO. Nekaj res lepih močvirskih tulipanov je opazila Marjetka, tokrat prava tulipanosledka, da smo jih ujeli v očesa telefonov. Hodili smo mimo lovskih prež do potoka Šice; te vode poniknejo v Rašici – rojstni kraj Primoža Trubarja – med pretakanjem pod Ostrim in še kakšnim vrhom izgubijo dve črki in privrejo na dan kot Šica. Počasi smo prišli do sotočja in do Lazarjeve jame. Pred naplavinami varujejo vhod železni drogovi, pa smo vseeno pokukali v vstopno dvorano. Tudi za malico je bilo dovolj časa; saj smo jo pred vzponom po 111 stopnicah potrebovali. Res so stopnice „kazale zobe“ našim kolenom, nagrada na vrhu je bila zaslužena. V amfiteatru svetlozeleno olistanega drevja smo uzrli globoko jamo Biršnico. In tu nas je vodič še posebej navdušil! Povabil nas je v globel, v pravo kraško jamo, in nam posodil svetilke. Nekateri smo mu res sledili. Previdno smo se spuščali po vlažnem listju, se najprej ustavili v obsežni jamski dvorani, ki je služila domačinom kot zavetje pred Turki. Od tu naprej smo še bolj previdno sledili kamnitim stopnicam vse do šumeče vode. Čudovito doživetje, kot mini Škocjanska jama, da se dotakneš tekoče vode v podzemlju, ki tam vre iz razpoke, da slišiš šumenje vode, slediš lučkam, vidiš zasnove kapnikov; to pa je bilo vredno truda vzpenjanja, spuščanja in spet vzpenjanja na površje!
Pohod smo nadaljevali ob robu in po listnatem gozdu proti osamelcu Kopanj. Radovedni labodi so nas nekaj časa opazovali, nato so pozornost namenili labodkam, mi pa novi gozdni poti proti vrhu vzpetine. Do izvira kopanjskega studenčka smo se povzpeli spet po 56 stopnicah, se ustavili pri kapelici Lurške Matere Božje, prebrali, da ta studenček – arteški izvir – nikoli ne presahne, da je vihar podrl drevesa in kapelico, pa so domačini to vse obnovili. Še malo strmine in dosegli smo vrh huma. Najprej smo opazili vodnjak s “pumpo”, nato Prešernovo spominsko kaščo in nato še cerkev z župniščem in s pokopališčem, ki naj bi bila prvič omenjena že v 15. stoletju. Na Kopanju je otroška leta preživel France Prešeren, na to spominja tudi Prešernova pot. Mi nismo šli po njej, nas je pa sprejel tamkajšnji župnik. Vitalen, razgledan, načitan in dobrovoljen nam je razkazal cerkev s Cebejevo oltarno sliko, predstavil zgodovino cerkve, pa tudi zanimivosti iz kronik. Raziskal in popisal je prednike številnih rodbin iz teh krajev za zadnjih 400 do 500 let, njihove bolezni in muke, požige in reševanje cerkvenih umetnin.
Saj bi še sledili njegovemu živahnemu pripovedovanju, pa so nas deževne kaplje in temni oblaki začeli priganjati. Ob spuščanju po 50 stopnicah, mimo Puščave svetega Antona, smo srečali skupino mladih, ki so ta dan otvorili pot Od Šice do Mejice. V Račni smo občudovali zanimiv vodnjak, kljub Marjetkinemu vztrajnemu vrtenju kolesa, ni podaril kapljice vode, zato pa so postajali oblaki vedno bolj radodarni, mi smo hiteli v avtobus.
Vsi smo dobre volje zaželeli Lilijani vse dobro za rojstni dan, se posladkali z okusnim pecivom, ki nam ga je spekla in zadovoljni zaključili pohod, ker smo to dopoldne lepo preživeli, bogatili duše in krepili srca. Hvala vodiču, Mirku, in vsem, ker smo si delili dobro voljo! anb,
