V toplem jutru smo se tudi tokrat zbrali za starim mlinom in z nejevoljo gledali na megleno kučmo, ki si jo je navlekel na svoje teme Čaven. Poguma nam ni vzela, v sončno zelenih majicah, obarvanih kot spomladansko olistane bukve, smo se razporedili po avtomobilih in se odpeljali na Predmejo, pa še malo dlje po čavenski cesti do dokaj razritega blatnega prostora ob cesti, ki je nudil skromno možnost za vse avtomobile.
Pohod smo začeli po asfaltni cesti. Spotoma smo pomahali dinozavrčku pod cesto, ki je ob pogledu na strnjeno skupino kar izbuljil oči in olesenel. Ja, mnogo ljudi in skupin je v svojem obstajanju že ugledal, razveselil mnoge pohodnike in zaželeli smo mu, da bi kljuboval možem z žagami in sekirami. Na razgledišču Beberice smo se ustavili, a nam je mehkobna megla dala nekoliko gorniškega vzdušja, a smo sledili pesmi „V hribih se dela dan, v hribih žari, bratje, le ven na plan, na vrh planin,“ in nadaljevali pot proti Velikemu Modrasovcu. Zlagoma smo se vzpenjali po kamniti cesti in iskali nenavadne oblike stoletnih bukev. Zaslutili smo bučanje burje, pokanje ledovja in tihoto snežnih zametov, ki so krivenčili to drevje, pa tudi kljubovanje in trdno ukoreninjenost v primorsko skalnato zemljo. Kmalu smo se začeli rahlo spuščati ob robu redkega gozda in prišli do križpotja. Nad nami se je odprlo jasno nebo, topli sončni žarki so ogrevali skalovje nad cesto, tudi nam so dokazovali svojo moč pri vzpenjanju, pa je to trajalo le kratek čas. Hitro smo osvojili Veliki Modrasovec. Na ploščadi, ki naj bi nekdaj nudila trdno podlago za vojaške radarje, smo se posedli po klopcah in si vzeli dovolj časa za počitek. Mirko nas je povabil k razgledu na Golake; lepo so vsi trije postrojeni, da jih lahko objamemo z enim pogledom.
Tu smo se v tišini in spokojnosti narave spomnili našega tovariša Zdravka. Številne poti smo prehodili skupaj, doživeli bogate trenutke, izmenjali besede, misli, vtise z vrhov, načrtovali naslednje poti, … Zdravkove stopinje je življenjska usoda popeljala v neminljivo sinjino, nad zemeljske vrhove, onstran bolečin in trpljenja, v brezmejnost in breztelesnost. Njegovi koraki ne bodo več zveneli med skalovjem. Njegove prijazne in spodbudne besede, njegova vedrina in dobra volja bodo odslej našli prostore v kamricah naših spominov. Njegova ljubezen do gora nas bo opogumljala in nemo šepetala o lepih skupnih doživetjih.
Počasi smo nadaljevali pot in se po ozki stezi spustili v globel, od tu naprej pa po vlaki proti Malemu Modrasovcu. Prijeten hlad je vel iz gozda in nas je božal, da smo varno stopali čez korenine, med travami in praprotmi. V tem vlažnem zraku je nekdo poiskal mesto za kamnito žabo. Prav umetelno jo je sestavil – postavil na star štor, da pozdravlja mimohodnike. Prepustili smo jo nememu opazovanju gozda in se sprehodili do zadnjega vzpona do Malega Modrasovca. Na vrhu so si radioamaterji uredili prostor za svoje delovanje in 1305 metrov visok vrh povišali še s slokim stolpom za antene. Tu je bilo dovolj časa in prostora za počitek in klepet za vse.
Urna kazalca sta hitela, da se objameta navpično navzgor, ko smo prišli do Koče Antona Bavčerja. Tu nas je sprejel prijazen oskrbnik, poklepetal z nami ravno toliko, da nam je kuhar pripravil joto, polento in golaž. Okusna domača hrana se je prilegla, temna oblačna stena na zahodu nas ni vznemirjala, ker se je polagoma topila v pramenih sonca. Vzeli smo si čas za prijetno druženje, Mirko nas je spomnil na prehojene poti in nam v obrisih zaupal načrte za jesen.
Po sladici je bilo vzdušje primerno za skupinsko fotografijo in radostno pesem., čas pa tudi ravno pravšnji za povratek v dolino.
Še srečno, živijo, prijeten občutek, da smo v tem polletju prisluhnili srcu in poskrbeli za dušo ter nasvidenje jeseni, smo se pozdravili in se počasi razšli; upamo, da le do prvega oktobrskega četrtka. anb
