Sobotno jutro se je že risalo nad našimi hribi. Prvi sončni žarki so veselo obarvali vrh Čavna in napovedovali lep in topel dan. Na naši avtobusni postaji je bilo živahno, namreč Društvo upokojencev je organiziralo zanimiv dan za svoje člane. Dva avtobusa nas je bilo, na enem so bili prostovoljci, na drugem smo bili vsi drugi. Odpeljali smo se novim dogodivščinam naproti in se veselili dneva, ki bo drugačen od drugih.
Avtobusa sta rezala kilometre in kmalu smo zapustili državno mejo s Hrvaško, namenjeni smo bili na Cres. Vzdušje na avtobusu je bilo vedro, veselo, razjasnilo se je marsikatero mračno oko.
Cesta nas je vodila po notranjosti Istre, kjer so nas pozdravljale posamezne vasice, pokošeni travniki in grmičje.
V Bakarcu nas je čakala ladja. Prijazna posadka nas je gostoljubno sprejela. Ladja je zarezala v valove, prvi galebi so nas pozdravili, naše navdušenje je raslo.
Prva postaja, namenjena ohladitvi v morski vodi, je bila v čudovitem samotnem zalivu. Čeprav smo prerasli romantiko, se je tu vtihotapila med nas. Hitro kopalke gor in … Voda je bila kristalno čista. Občutek ugodja je polnil telo in dušo. Z ladje, zasidrane ob pomolu, so se širili vabljivi vonji, namreč posadka je vrtela kuhalnice za kosilo.
Ko smo se vrnili v ladijsko restavracijo, so brbončice kar vzdrhtele, hrana je bila okusna, dobra, morska, prijazno postrežena. Spremljale so nas jate galebov, ki smo jim prostodušno ponujali, kar nam je ostalo. V njihovi družbi smo nadaljevali pot. V mislih in spominih smo se ozirali proti Stari Gavzi, ki jo je marsikdo povezoval z najlepšimi doživetji iz preteklosti, drugi pa tudi s svojimi žulji, ki so jih pustili tam.
Cilj našega izleta je bilo mesto Cres, središče otoka z enakim imenom. Sprejelo nas je kot stare znance. Spremenilo je svojo podobo, polepšalo se je, pravi turistični dih veje iz njega. Vendar spomini so kar v rojih zaživeli med ozkimi ulicami, po katerih nas je vodil skrben vodič. Razlagal nam je staro zgodovino mesta, na katero so zelo ponosni. Vročina, ki je pripekala, je skrajšala naš potep in nas prisilila v senco prijaznih slaščičarn.
Ladja je z glasnim piskom naznanila naš odhod. Obrnili smo se proti obali. Poskočna pesem harmonike je razveseljevala vzdušje, da so zasrbele marsikatere pete in restavracija se je spremenila v plesišče, večina potnikov je vsaj poskočila v vedrih taktih. Veselje, veselje in še enkrat veselje …
Čeprav je trajala naša vožnja do obale več kot uro in pol, je bila prekratka, prav tako se je prehitro iztekel dan.
Avtobusa sta nas spočita pričakala v Rabcu in nas odpeljala po znani poti domov.
Ko smo zavili v našo dolino, nas je za slovo pobožala še Marjanova pesem in naš čudovit dan je s soncem zašel.
Irena Šinkovec
