Ni se še zjasnilo, ko smo bili četrtkovi pohodniki za dušo in srce na železniški postaji v Postojni. Na peronu tri smo se vkrcali na vlak za Ljubljano, kamor smo prispeli v dobri uri vožnje in se presedli na vlak, ki nas je peljal v Kranj. Noč se je prevešala v dan, a na žalost oblačen, čeprav smo vedeli, da sonca ne bo, smo kljub temu računali, da dežja ne bo. Z železniške postaje smo proti Joštu zakorakali v rahlem rosenju …, pa je začelo še močneje rositi, in dežna oprema je bila obvezna. Previdno smo v koloni hodili ob cesti, se povzpeli po stopnicah, menda jih je nekaj čez sto, s katerih je lep razgled na mesto Kranj in okoliške vrhove. Na Jošta pelje več peš poti, saj je to priljubljena izletniška točka, predvsem domačinov. Tudi na ta deževen dan jih je bilo nekaj. Prehodili smo nekaj ulic skozi Stražišče, nato pa na makadamsko cesto in mimo kozolca po kolovozu čez travnik. Prišli smo do informativne table in table s Kodeksom obnašanja obiskovalcev Jošta, podobnih smo ob poti na Jošta srečali še nekaj. Na kratko smo prebrali le nekaj pravil, saj jih kot pravi planinci dobro poznamo. Tu smo namesto blatnega kolovoza skozi gozd, pot nadaljevali po cesti do vasi Pševo. Zapustili smo cesto in šli po poti imenovani »Na zajetje«. Širok kolovoz posut z listjem se je spremenil v strmo in blatno stezo. Pot se je zravnala, ko smo prišli do križišča poti, kjer je postavljena lesena skulptura v obliki klopi krokodila s tekočo vodo za odžejanje, zraven je še tabla z opisom nastanka skulpture. S pomočjo prijateljev jo je izdelal domačin iz Pševega. Kasneje je bila zaradi vandalizma poškodovana, ponovno pa so jo obnovili domači taborniki. Naprej proti Joštu smo nadaljevali po »Sodarjevi poti«, ki se je po gozdu ponovno strmo vzpenjala do vrha.
Na Svetem Joštu na nadmorski višini 845 metrov stoji cerkev sv. Jošta in Dom na Joštu. Cerkev je zgrajena v baročnem slogu, prvič omenjena že leta 1600. Z razvojem smučanja okrog leta 1950 je bil na Joštu zgrajen Smučarski dom v katerem je danes gostišče – Dom na Joštu. Z vrha so lepi razgledi po delu Gorenjske, Ljubljanske kotline, Karavankah in Kamniških Alpah. Na žalost mi te sreče nismo imeli. V prostorih koče smo si vzeli čas za oddih in malico. Pred cerkvijo smo naredili še obvezno skupinsko fotografijo, pa še župnik nam je podaril steklenico »krepkega«. Ni več deževalo, a temni oblaki so še vedno zakrivali vse razglede. V dolino smo se vrnili po poti »Kamnolom«. Po krajši gozdni strmini smo pot nadaljevali po cesti skozi vas Pševo do železniške postaje in se v popoldanskih urah z vlakom odpeljali proti domu. Čeprav nam že tretji četrtek zapored vreme ni bilo naklonjeno, smo bili veseli za lepo preživeti dan na vožnji z vlakom, kot tudi za prehojeno pot in doživeli to, zaradi česar hodimo … za dušo in srce.
- 1
- 2
ms, Društvo upokojencev Ajdovščina