Silovito rohnenje burje in nizke temperature ni klicalo h gibanju na prostem ajdovskem območju, pa se nas je vseeno zbrala kar številčna skupina pohodnikov za starim mlinom. Burja se je tako silovito zaganjala, da smo se hitro razporedili po avtomobilih. Tokrat smo se odpeljali v Stomaž, slikovito vas na pobočju Čavna. Visok zvonik strumno bdi nad zaselki, sadovnjaki in travniki, cesta je mestoma ozka in strma, razgledi s teh krajev so prelepi.
Najprej smo ugotovili, da tukaj burja ne napenja svojih sunkov. Tako smo si vzeli čas in občudovali mogočne slapove megle, ki so se prelivali čez rob Gore in Nanosa. Pohod smo začeli po ozkih gasah med hišami, ugotavljali, da so nekatere hiše lepo obnovljene in vzdrževane, nekatere pa, žal, prazne. Sprehoda po asfaltu je bilo kmalu konec in navkreber smo šli po kolovozu, najprej dokaj širokim. Z vsakim korakom smo se bližali glasnemu brnenju strojev in se kmalu umikali jarkom za nov vodovod. Šli smo po stezi mimo oljčnika in spet dosegli zelo strm kolovoz. Damijan je hitro pokazal na strmo pečino, nad njo je vihrala zastava, in ugotovil, da bo to eden od današnjih ciljev. Skala je bila od spodaj res videti kot neosvojljiva trdnjava; ob skrbnem Mirkovem in Mileninim vodenju pa smo se nanjo povzpeli po ozki stezici. Na vrhu nas je presenetila klopca, za nagrado po vzponu smo dobili panoramski razgled na našo lepo dolino; no, nekateri deli so bili skrivnostno zamegljeni, dramatičnost so prispevali sivo modri oblaki nad Krasom, veter in mraz pa sta nas spodbudila za nadaljevanje pohoda, tokrat navzdol. Na razpotju nas je leseni možakar vabil k studencu, sledili smo njegovemu namigu. Ob izviru smo si vzeli čas za malico in fotografiranje. Nato smo se vrnili k možicu, od tu naprej pa po skrbno tlakovanem kolovozu proti naselju. Veliko ur so delovne kmečke roke zlagale kamen ob kamne in gradile ta kolovoz, ki je omogočal, da so z volovskimi vpregami lahko dosegli senožeti s senom in borštov z drevjem za kurjavo.
Ob spuščanju smo opazili lesenega pujska in lesenega snežaka, pa še drevesni slavolok je odpiral pot nekakšni zaraščeni stezici. Pohod smo nadaljevali po kolovozu, mimo radovednih kozic, do zaselka Bratini. Tu nas je Milena gostoljubno povabila na obisk. Vrtnice ji še cvetijo pred hišo, v zavetju zorijo limone, topel čaj in kava sta nam prijala, Milena nas je razvajala s suhim sadjem in piškoti, Zmago pa z okusno panceto; tudi za kruh je poskrbel. V prijetnem vzdušju, zgovorni kljub mrazu, klepetavi smo se vrnili do avtomobilov. Dobre volje smo ugotovili, da je bilo vredno zjutraj zapustiti topla zavetja. V prijetnem dopoldnevu smo poskrbeli tudi za svoje duše in srca.
anb, Društvo upokojencev Ajdovščina
