Prvi februarski četrtek smo v lepem vremenu ubirali korake po Sabotinu. Vožnja do izhodišča je hitro minila. Nato smo najprej pazljivo premagali skalnat vstop v stezo, palice so nas malo ovirale. Kmalu smo zagrizli v strmino, počasi, korak za korakom smo prišli do prvega jarka in kaverne.
Sabotin ima pomembno strateško lego med Sočo in briškimi griči in tu so avstroogrski in italijanski vojaki bili hude bitke. Pobočje je prepredeno s strelskimi jarki, rovi in kavernami, nemimi pričami človeških tragedij, trpljenja mladih fantov in mož in očetov.
Pod krinko državnih interesov so cesarji žrtvovali narode za lastne želje po prevladi. Danes je tu urejen spominski park, Park miru.
Vzpenjali smo se po stezi med skromnim drevjem in grmovjem in dosegli greben. Ob robu poti smo se ustavili ob prvi tabli s kratkim opisom geologije, flore in favne tega pobočja. Fotografija modrasa nas je opomnila, da je ta svet primerno okolje za živahne kuščarje in kače, omenjene so tudi ptice ujede. Nekaj metrov naprej smo v globini pod pobočjem na levi strani poti uzrli zeleno-modro vode Soče, ujete v jez pri Solkanu. Koliko trpljenja, krvi in znoja je nekdaj vsrkala vase ta mogočna reka!
Pravzaprav nam pot ni omogočala daljšega opazovanja pokrajine, skrbno smo stopali med ostrimi in razdrobljenimi kamni, med skalami in redkim grmovjem. Občasno so nas presenečali sunki mrzlega vetra, rokavice in kape so bile dobrodošle. Malo smo se vzpenjali, malo spuščali, šli po zavetnih odsekih, pa tudi mimo prepadnih delov poti.
Kmalu smo na pobočju ugledali nekdanjo stražarnico, sedaj planinsko kočo. Tu se nam je odprl razgled od Svetih Gore, Vipavske doline, čez Kras in Brda in Furlansko nižino, preko Matajurja do Julijskih Alp, zasneženega Kanina in Rombona. Vzeli smo si čas za malico, druženje ob klepetanju in fotografiranje.
Naši pohodi so krožne poti, zato smo se vračali po Briškem krogu miru, dobro označenem delu Poti miru. Hodili smo po ohranjenih strelskih jarkih; obdanimi z natančno zgrajenimi zidovi in stopnicami. In če velja, da „na Sabotinu lahko skoraj vsak kamen pove avstro-ogrsko in italijansko zgodbo o utrjevanju bojnih položajev“, smo se zamislili nad nesmiselnostjo vojn. A žal to ne sodi v področje odločanja nas, „navadnih“ državljanov. Spoštljivo smo se spomnili trpljenja vojakov v teh jarkih, rovih in kavernah, občudovali zidove, ki so jih, kamen na kamen, zlagale številne roke mladeničev in mož v urah med spopadi.
Ko smo prišli do ceste, smo uzrli prvo od štirih visokih piramid. Te piramide in še tri manjše, označujejo frontno črto avgusta 1916. leta.
Do avtomobilov smo se vrnili po cesti, opazovali trdoživo drevje in grmovje, ki se ukoreninja v skromno zemljo in povezuje ostre nazobčane skale.
anb, Društvo upokojencev Ajdovščina
