Če bi me pred nekaj dnevi nekdo povabil na izlet v Deskle, bi se le nasmehnila. Deskle, do pred nekaj urami zame zdolgočaseno naselje, z majhno bencinsko črpalko in kulturnim domom iz drugih časov, z nekakšnima blokoma, pa z azbestom posuto okolje, z razbrazdanim pobočjem zaradi kamnoloma, … Ker pa Mirko in Marjana nista kdorkoli, smo se četrtkovi pohodniki podali po Soški dolini do Deskel. S parkiranjem tokrat ni bilo težav, pano na parkirišču nas je vabil na tematsko pot, ki so jo uredili 2021. leta ob stoletnici cementarne. Darilo domačinom kot odkupnina za vse težave, ki jih je industrializacija prinesla v te kraje.
Še v prijetnem hladu smo prišli najprej do Napoleonovega mostu. Na tabli smo prebrali, da so most zgradili že pred Napoleonom, je pa to verjetno edini most v Soški dolini, čez katerega je francoski cesar resnično šel proti Koroški.
Po stopnicah smo se v vzpenjali do Britofa in nato še nekaj časa po cesti do stavbe in prijetno urejene zelenice, doma tabornikov roda Odporne želve. Z besedilom na tabli smo se seznanili s taborništvom, poslanstvom in kot načinom življenja. Pohod smo nadaljevali po cesti pod suhim zidom, „ … v kamnih so zgodbe, je žalost in je veselje. Ohranimo jih za naše zanamce.“ (napis na tabli). Kmalu smo dosegli ravnico z urejenim vrtom, čebelnjaki ob robu, predvsem pa s tablo, ki nas je usmerjala v strelske jarke iz prve svetovne vojne, spomin na čase, za katere si želimo, da se ne bi nikdar in nikjer ponovili. Pa si za to tudi vsi res prizadeva-mo-jo?
Pot skozi redek gozd se blago vzpenja in dokaj hitro smo prišli do naslednje table, vsebino so prispevali lovci lovske družine Paljevo, da bi predstavili prizadevanja za varstvo narave in izboljšanje življenjskega prostora za živali in rastline. Tudi za iskalce sledi so pripravili slike živali in njihovih sledi. Mi le-teh nismo iskali, raje smo se ustavili ob Tincini klopi, domačinki Katarini Marinič, ki je doslej najstarejša Slovenka. Skromno je živela v dveh tisočletjih, v treh stoletjih, v petih državah, nekaj let kot begunka, tri desetletja kot vdova v domači hiši v Desklah, vedno vesela in dobrodušna in zadovoljna. V spomin nanjo so postavili klopco na kraju prazgodovinske naselbine ne Gradišču. Tu naj bi, po ljudskem izročilu, nekoč stala tudi cerkev svetega Lovrenca. Nadaljevanje poti je vabilo najbolj vitalne med nami, da so preizkusili moči in ravnotežje na telovadnih napravah. V opomin smo brali besedilo o društvu obolelih zaradi azbestoze. Po strmi gruščnati poti smo prišli do razglednega stolpa, nekdaj podpornega stebra žičnice za prevoz laporja do cementarne. Tu se nam je odprl razgled na vse strani od zasneženih Julijcev, preko zahodnega hribovja in navzdol po Soški dolini. V prijetni toploti sončnih žarkov smo imeli čas za malico in sproščeno kramljanje.
Pohod smo nadaljevali po cesti mimo table o staroverstvih in starovercih, bogata izročila o tem je zbiral Pavel Medvešček. Hitro smo se spustili do opuščenega kamnoloma Lastivnica, si ogledali table o kamninah, mineralih, o nastanku Soške doline, o kamnolomu nekoč je po svoje pričal star buldožer. Po idilični poti smo prišli do slapu Mednik, mimo mlak smo dosegli strmo pot proti Desklam. V senci smo previdno ubirali korake, opazovali številne trobentice, vijolice, marjetice in telohe, glasnike (prezgodnje) pomladi in se vrnili do avtomobilov. Ta četrtkov pohod je bil zaradi raznolikosti in cvetja primeren za dušo, prijetna družba je to podkrepila, veliko novega smo izvedeli, dobili odgovore na številna vprašanja, si razgibali „smejalne mišice“ in se sprostili. Zaradi osmih kilometrov je pohod primeren za srce – predvsem pa: Deskle nikakor niso zdolgočaseno naselje. Tematska pot je bogato darilo, doživetje, vredno ponovitve.
anb, Društvo upokojencev Ajdovščina
