„Imenitni mojster Trošt je ta trdni most sturu, de vsak brez skrbi čez dirja, „ je vklesano na spominski plošči na starem ločnem mostu čez Močilnik. Tu smo četrtkovi pohodniki pričeli krožno pot v okolici Slapa in Lož, krajih z bogato kulturno dediščino. Kmalu smo zavili s ceste in šli med travniki, sveže preorana polja in rumeni regratovi cvetovi so nas spomnili, da se pomlad prebuja v vsej lepoti. No, tudi oblaki so skušali prispevati k aprilskemu vzdušju, a tokrat brez dežja.
Pazljivo smo se izogibali lužam in kmalu prišli do makadamske ceste pod vasjo Slap. Počasi smo zavili desno in prišli med prve hiše. Po ozki gasi smo sledili Mirku skozi star „porton“ na dvorišče domačije. Lastniki si prizadevajo obnoviti in ohraniti bogastvo stavbne dediščine. Počasi smo prišli na lepo tlakovan trg. Z nagovornega kamna nismo slišali pomembnih novic. Z zanimanjem pa smo na plošči nekdanjega gradu prebrali, da je grof Lanthieri brezplačno daroval stavbo in zemljišče Kranjski deželi za vinarsko in sadjarsko šolo. Trg zaokroža stavba nekdanje slapenske stare šole, nad vsem bdi cerkev, posvečena apostolu Matiju. V nadaljevanju pohoda smo ugledali zanimiv lesen napušč nad zazidanimi vrati in obnovljen vodnjak. Zapustili smo zaselek in se počasi vzpenjali po poti do klopce velikanke. Oranžno prepleskana prav žari na vrhu holmca in vabi pohodnike, da se ustavijo in razgledajo po Zgornji Vipavski dolini in pobočju Nanosa. Nekaj spretnosti le zahteva vzpenjanje nanjo, v pomoč je kamen ob podstavku. Zelena in oranžna barva se ujemata z barvami okoliške narave. Ta nenavadna in pisana klop je prva takšna v Sloveniji, v mreži Big Bench Community Project jih je vsaj še 324 podobnih širom po svetu. Tu smo si vzeli čas za malico. Zavel je hladen piš in pohod smo nadaljevali proti Ložam, pravzaprav smo najprej prišli do mogočnega gradu nad vasjo. Je spomenik kulturne dediščine in od tu se odpirajo izjemni razgledi. Zgodovina gradu obsega skoraj tisočletje, lastništvo gradu je prehajalo skozi 12 družin, zadnja je rodbina Mayerjev, naprednih gospodarjev z občutkom za kulturo in umetnost. Do začetka druge svetovne vojne so na gradu gostili številne umetnike, po vojni pa je tu nekaj desetletij delovala kmetijska šola. Sedanji lastniki se trudijo obnoviti grad.
Počasi smo šli do avtomobilov, zadovoljni, da smo videli lepa kraja in prebujajočo se naravo.
„… smo tako obsedeni z odkrivanjem novih stvari, da se odrečemo zanimivemu občutku doživljanja dobro znanih stvari, vendar v drugačnem kontekstu,“ piše ob klopci velikanki in to velja za današnji pohod. Ni treba daleč, da doživimo prijetno dopoldne, poskrbimo za srce in dušo; skrbno vodenje in poznavanje poti vedno pripomore k dobri volji in dobremu počutju.
anb, Društvo upokojencev Ajdovščina
