Jutro, ko smo se Četrtkovi pohodniki za dušo in srce zbirali na avtobusni postaji, glede vremenske napovedi ni bilo obetavno. A kljub temu smo avtobus, ki nas je peljal proti obali, napolnili do zadnjega sedeža. Ko smo se bližali obali, smo veseli ugotavljali, da se napoved ne bo uresničila. Res se ni, imeli smo lep sončen dan, pa tudi kakšen oblaček.
Vožnja do Sečoveljskih solin, kjer smo zapustili avtobus, je hitro minila. Pohod smo začeli po kolesarski in peš poti, Parenzani. Parenzana je ozkotirna železniška proga, ki vodi od Trsta v Italiji, skozi Slovenijo in do Poreča na Hrvaškem. Znana je tudi kot »Pot zdravja in prijateljstva«. Ime je dobila po besedi Parenzo, to je v italijanščini ime mesta Poreč. Zato se ji reče tudi Porečanka. Obratovala je med letom 1902 in 1935. Pomembna je bila zaradi povezave zaledja z obmorskimi kraji in je tako prispevala h gospodarskemu razvoju Istre. Je tudi pomemben del turistične ponudbe. Celotna proga je dolga 123 km, cilj četrtkovih pohodnikov pa je bil prehoditi 14 km trase od Sečovelj do Izole. Korake, našteli smo jih kar dvajset tisoč,smo v dolgi koloni kot vlak, začeli nabirati po ozki cesti proti Seči. V Jernejevem kanalu s privezi za plovila, ki se deloma nahaja v Krajinskem parku Sečoveljske soline, smo hodili po dvostopenjskem mostovžu. Pred nami se je razprostiralo morje proti Portorožu. Nadaljevali smo po trasi nekdanje železnice, obdane z bambusovim grmovjem. Hodili smo po poti ob obali, mimo telovadnice na prostem, do Lucije. Pazljivo smo prehodili vse prehode v mestu. Na izhodu iz Lucije pot pelje pod mostom – nadvozom pri postajališču v Portorožu. Most stoji na 38 km od izhodiščne postaje Trst. Nekoč je imel tri oboke, danes samo še enega. Na celotni progi je bilo osem predorov, dva v Sloveniji, ki smo ju tudi prehodili. Prvi in najdaljši predor na progi je predor Lucan, dolg 544 metrov in povezuje Portorož in Strunjan. Drugi predor je na poti med Strunjanom in Izolo, Šalet, dolg je 244 metrov. Do njega smo prišli po Strunjanski dolini- deželi kakijev in čudovitimi razgledi. Vmes smo si vzeli čas za malico in skupinsko fotografijo. Slovenski del Parenzane je skoraj v celoti asfaltiran. Trasa je zaradi pozidave malo spremenjena, vodi pa med lepimi travniki, gozdički, vinogradi, nasadi oljk in kakijev, ki so v jesenskih barvah še posebej lepi. Nadaljevali smo proti Izoli, se sprehodili ob obali in do hotela Delfin, kjer so nam, kot se za Istro spodobi, pripravili okusne bobiče, in še kaj. Za konec, … to je bil res dan za dušo in srce.
