Od Dornberka do Volčje Drage
V mrzlem in vetrovnem četrtkovem jutru smo se hitro razporedili v avtomobile in se odpeljali na železniško postajo v Volčjo Drago. Točno ob uri je prisopihal vlak. Vožnja do Dornberka je trajala le nekaj minut. S postaje smo šli na sprehajalno in kolesarsko tematsko učno pot, ki povezuje vse občine v Vipavski dolini. Vodi od izvira v Vipavi do Mirna, nadaljuje pa se še na italijansko stran do izliva reke Soče. Celotna pot je dolga 46 kilometrov. Četrtkovi pohodniki smo, glede na našo zmogljivost, izbrali le del poti v dolžini osem kilometrov, od Dornberka do Volčje Drage. Pot so nam kazale usmerjevalne tablice na količkih z logotipom vidre. V Dornberku smo se usmerili na makadamsko stezo ob železniških tirih, jih kmalu prečkali, nato čez manjši mostiček in mimo razpadajočega vodnega stolpa, ki je nekoč služil za hlajenje parnih lokomotiv. Kmalu smo prispeli v Prvačino, v razloženem naselju, ki leži na sončni vzpetini nad reko Vipavo. Je tudi kraj z mnogimi znamenitostmi. Na ovinku za vojaškim pokopališčem iz prve svetovne vojne smo po manjšem, tudi edinem vzponu na pohodu, šli po znamenitem drevoredu platan na vzpetino starega vaškega jedra, kjer stoji cerkev sv. Andreja in hiša Aleksandrink.
Nadaljevali smo skozi vas po ozkih »gasah«, mimo osnovne šole, malo poklepetali z otroki na šolskem igrišču. Cesta je vodila do konca vasi, kjer smo prečkali železniško progo. Pred mostom čez reko Vipavo nas je tabla usmerila na kolovozno pot ob reki, ki je hitro in mirno tekla. Zaradi zadnjih deževnih dni je na več mestih prestopila bregove in poplavila polja. Na blatnem kolovozu je bil potreben previden korak in izogibanje številnim lužam. Kolovoz je prešel v makadamsko pot, ki nas je pripeljala do potoka Lijak, in ob njem do glavne ceste. Previdno smo hodili do železniške postaje. Na mostu, ki povezuje cesto s postajo, smo naredili še skupinsko fotografijo.
Pot ob reki Vipavi je ravninska, občasno se umakne reki in spet vrne. Nudi čudovite razglede na pogorje Čavna, Sinjega vrha in Nanosa, od Sabotina do Škabrijela, na južno stran na Črne hribe do Cerja, v daljavi so se pokazali tudi beli Dolomiti. V dobrih dveh urah smo v družbi 34 četrtkovih pohodnikov končali pohod za dušo in srce.
ms, Društvo upokojencev Ajdovščina
