Pregovor, da po vsakem dežju posije sonce, drži. Četrtkove pohodnike je po nekaj deževnih četrtkih pričakal s soncem obsijan dan. Avtobus nas je peljal v Krajinski park Sečoveljske soline. Park je bil ustanovljen z namenom, da se zavaruje naravno območje in ohrani biotsko raznovrstnost solinarskega ekosistema. Sol še vedno pridelujejo na tradicionalni način. V solinah se nahaja tudi Muzej solinarstva, kjer je razstavljen zgodovinski način pridobivanja soli.
Četrtkovi pohodniki za dušo in srce smo se podali na drugi del Parenzane, do Kaldanije. Pot smo začeli po nasipu na novo urejene kolesarske in pešpoti, ki vodi ob Kanalu sv. Jerneja. Kmalu se spremeni v precej zaraščen potok, zavetišče mnogim pticam. S severne strani parka, imenovan Lera, še poteka pridelava soli, v južnem delu parka Fontanigge pa je pridelava soli opuščena.
Nadaljevali smo mimo opuščenega rudnika premoga, ki se je nahajal blizu železniške proge, po kateri so premog prevažali v svet. Tu smo šli skozi manjši tunel pod mostom. Pod vzporednim mostom priteče potok Drnica, ob katerem smo hodili nekaj časa. Vanj se zliva več manjših potočkov. Z druge strani trase so kmečka polja in sadovnjaki. Pot se nadaljuje ob potoku Stara Dragonja, obraščenem s trstičjem. Čez manjši most na cesto smo prišli na mejni prehod Sečovlje. Po prehodu slovensko-hrvaške meje smo hodili po makadamu ob Kanalu sv. Odorika, po katerem teče reka Dragonja. Steza v ostrem ovinku, na delu poti imenovani tudi »Put mulino«, premaga »največji« vzpon na celotni trasi. Nato se počasi vzpenja po skoraj neskončni ravnini, skozi gozd in useke. Pot bi bila kar malo dolgočasna, če se ne bi odprli lepi pogledi na Sečoveljske soline s solinarskimi hišicami – večji del so samo ruševine, nekaj pa je lepo obnovljenih. Na poljih solin domuje mala bela čaplja. Danes je bil lep pogled tudi na slovensko obalo; Piran, Portorož in vasi v slovenski Istri. Razgledišče ob poti je razglede še olepšalo, zato smo si tu vzeli čas za malico in skupinsko fotografijo.
Ob železniški trasi je ohranjenih še nekaj stebričkov z napisom koliko kilometrov smo oddaljeni od Trsta, kjer se začne Parenzana. Prišli smo do vasi Valice, kjer je stala nekdanja pomembna železniška postaja Savudrija. Trasa železnice se je v Valici za 180 stopinj obrnila na vzhod proti notranjosti Istre in se dokončno oddaljila od morja. Vodi po Bujskem Krasu, vzporedno s cesto proti Bujam, mimo vasi Markovac, le z nekaj hišami, kjer je bil nekoč na postajališču samo nadstrešek za potnike. Hodili smo ob cesti, jo prečkali in šli skozi razgibano istrsko pokrajino; polja, travnike in borove gozdove do vasi Kaldanija, majhno naselje, kjer je bila nekoč tudi majhna postajališčna zgradba. Tu smo končali drugi del Paranzane – 15 kilometrov. Ob cesti je tabla za Parenzano proti Bujam. Nadaljevali bomo naslednjič. Avtobus nas je odpeljal v stari del mesta Buje, ki leži na vrhu in pod vrhom 222 metrov visokega hriba. Ogledali smo si znamenitosti srednjeveškega mesta z ozkimi kamnitimi ulicami, župnijsko cerkev sv. Servula in sv. Marije, zapuščeno italijansko osnovno in srednjo šolo, …
Za konec nas je čakal še najlepši del pohoda. V gostilni Rondo so nam pripravili okusno istrsko kosilo. Sprehodili smo se še do avtobusa, ki nas je čakal v spodnjem delu Buj. Domov smo se vrnili v večernih urah prijetno utrujeni, polni spominov na lepo pot, veselo družbo, prijetno hojo, sončne žarke in čudovite razglede. Res lahko rečemo, da je to pot zdravja in prijateljstva, … in za dušo in srce.
Marjana S.
