Ajdovska burja nas je na četrtkovo jutro odpihnila po Soški dolini, v Čiginj. Zapustili smo avtomobile in peš nadaljevali po ravni makadamski cesti, ki je kmalu prešla na asfaltno cesto proti Kozarščem. Ob cesti so nas s pašnika pozdravile ovce. Na križišču cest smo zavili na strmo stezo mimo zapuščene hiše, ograjenih travnikov in njiv. Strmo pot, v glavnem po gozdu, smo pogumno premagovali, si vzeli nekaj krajših počitkov. Le tu in tam je strmina malo popustila, a vztrajala do vrha. Pod vrhom so zapuščene in podrte kamnite barake. V dobri uri hoje smo bili na 453 metrih visoki vzpetini Mengore, ki se dviga nad Mostom na Soči in Tolminom. Ko smo prišli pod vrh, smo najprej ugledali na kamnu postavljen mini Aljažev stolp z vpisno knjigo. Na vrhu stoji cerkev sv. Marije, na njej je plošča s pesmijo Punt Alojza Gradnika, ki se tematsko navezuje na tolminski kmečki upor. Ob cerkvi je zavetišče sv. Jožefa in velik leseni križ. Z vrha so lepi razgledi, zato smo si vzeli nekaj minut za obnovo geografije. Pred nami so bile Julijske Alpe – zasneženi Krn in Vogel, Tolminski hribi, Kolovrat in pogled na vas Čiginj in Volče. Cerkev je ograjena z zidom, ravno prav visokim za sedenje, na katerem smo se oddahnili in se okrepčali z malico iz planinskega nahrbtnika, pa tudi na skupinsko fotografijo nismo pozabili.
V dolino smo se vračali po krožni poti – po križevem potu. Pot z vrha pelje za cerkvijo, mimo vojaških jarkov in kavern. Mengore so bile med prvo svetovno vojno 29 mesecev jedro avstro-ogrske obrambe in izpostavljene nenehnemu obstreljevanju italijanskega topništva. Ustavili smo se pod vrhom, v Muzeju na prostem Mengore. Tu se nahaja informativna tabla in spominska obeležja ter vpisna skrinjica z žigom. Odtisnili smo ga v spominsko knjižico. Muzej je tudi del Poti miru od Alp do Jadrana. Lepa uhojena pot po zelenem gozdu se je začela strmo spuščati. Olistana drevesa so nudila prijetno senco in sveži zrak. Ob postankih in ugotavljanju pomena slik v kapelicah križevega pota smo pozabili na strmino in hitro prišli v dolino. Pot mimo spomenika NOB nas je pripeljala do avtomobilov. Vožnja proti domu, po cesti s pogledom na smaragdno barvo reke Soče, je bila prijetna in četrtkovim pohodnikom pobožala dušo in srce.
Marjana S., DU Ajdovščina
