Tokrat smo hodili po poteh Valentina Staniča, rahlo pozabljenega Primorca, duhovnika,, pesnika, pisatelja, učitelja, kulturnega delavca, gospodarstvenika, alpinista, … in delček njegovega značaja je v teh krajih vplival na nas: „… je bil vesel, užival je v žvižganju in petju in sploh veselem razpoloženju, ki je vse, ki so bili v njegovi bližini, prevzemalo in osvajalo.“ (Brecelj 1973).
Kljub hladnemu in vetrovnemu jutru smo se odpeljali mimo Solkana in Podsabotina proti Vrhovljam pri Kojskem, še malo po ozki cesti do zapore ceste. Tu smo se razporedili v raztegnjeno vrsto in po nekaj metrih zavili ne stezo med grmovjem. Stezo je obrobljala vrvica; morda je bila nekoč v pomoč pri varovanju drobnice; morda pa je bila za varovanje pohodnikov pred divjimi prašiči. Le-ti so svoj teren na več mestih temeljito prerili, nekje so pustili le osamljeno lilijo, ki je žarela med grudami zemlje. Lepo smo se malo vzpenjali, malo poravnali, malo spuščali v zavetju mladega gozda. Šli smo mimo večje jame, morda ostanka jarkov v prvi svetovni vojni, morda samo podor; časa za ugibanje nismo imeli, skrbno smo morali stopati po vlažni, deloma spolzki poti med dokaj nerodno razporejenimi kamni. Smo si pa vzeli čas na prvem večjem razglednem mestu, ko smo zrli po raztrosenih briških vaseh, proti morju in daleč Furlanski nižini. Kmalu smo prišli na obsežen cvetoč travnik, obšli kapelico in zavetje pod pločevinasto streho in prišli do širše poti med čebelnjakom in terasasto preoranim pobočjem. Od tu smo v daljavi ugledali obrise Dolomitov. Prečkali smo cesto, nato nas je kažipot usmeril zopet na prijetno pot po gozdu proti Seniku in Koradi. Prav kmalu smo bili spet na cesti pri tablah, ki pričajo o strateškem pomenu Korade med prvo svetovno vojno. Tod vodi pot miru, ostanki nemo pričajo o nesmiselnosti vojne, pa saj na to nimamo prav dosti vplivov. Lahko pa soustvarjamo prijetno vzdušje med pohodi. To smo vseskozi delali, saj pot ni bila naporna in imeli smo dovolj moči za sproščeno klepetanje. K vzdušju je pripomogla tudi prikupna in razposajena psička Luna – bila je med nami, hitro pred nami, za nami, pa med visokimi travami in spet … Hodili smo po živopisanih travnikih, na tabli smo prebrali, da se tu stikata alpsko in sredozemsko podnebje in na raznoliki kamninski podlagi bogato uspeva travniško cvetje od detelje, grintavca, glavinca, orhidej, ranjaka, kukavic do nageljčkov in marjetic. Del table s fotografijo modrasa smo raje spregledali, saj … „če o volku ne govorimo, ga ni …“
Iz gozda smo prišli na vršni travnik z obeležjem, 812 metrov, omenjen je tudi Valentin Stanič. V bližini je tehniško zanimiv objekt, piše, da je to državna geodetska točka, ki naj bi prispevala k stabiliziranju državne kombinirane geodetske mreže … in potem je na tabli še veliko fizike. Nas pa so bolj prevzeli razgledi od Nanosa, Trnovskega gozda, Matajurja, krnskega pogorja, Kanina, Dolomitov, preko Furlanske nižine do morja in Učke, celotni krog obzorja. Hladen piš je vel po pobočju, a razpoloženja nam ni kvaril, ob hoji do cerkvice svete Gendrice smo se ogreli. Po krajšem postanku smo se napotili k Zavetišču na Koradi. Prijazno nas je sprejel oskrbnik, v novi jedilnici je bilo komaj dovolj prostora za našo številno skupino. Pred okusno joto in domačimi njoki z golažem nam je Mirko namenil spodbudne besede, povzel polletne pohode in druženje, zahvalili smo se obema z Marjano za skrbno iskanje novih poti in vodenje. Zahvalili smo se tudi šoferjem, ki nas varno in brez slabe volje vozijo do izhodišč. Skupno smo na pohodih doživljali del Staničevega značaja: bili smo veseli, uživamo v naravi, sopihamo navkreber in sproščeno klepetamo ob spuščanju, se nasmejemo, skrbimo torej za dušo in srce. Tokrat je veselo razpoloženje dopolnil še doktor, zaigral je na orglice, mi smo uživali v petju, ker … na planincah luštno je! Tako tudi skrbimo za dušo in srce. Bili smo tako dobre volje, da je vračanje do avtomobilov kar pre-hitro minilo. Srečno in nasvidenje oktobra, ko bomo spet skupaj skrbeli za dušo in srce!
Alenka N.B., DU Ajdovščina
