Tokrat smo se četrtkovi pohodniki sprehajali po največjem mestu italijanske avtonomne dežele Furlanija-Julijska krajina.. Za izhodišče so bile določene Opčine, prijetno naselje na kraškem robu. Naselje je nastalo iz kraške vasice ob enem od glavnih cestnih izhodov iz Trsta proti notranjosti nekdanje Avstro-Ogrske monarhije. Sredi 19. stoletja je bila tod speljana Južna železnica, ki je povezala Dunaj s Trstom, leta 1906 pa so nanjo priključili tudi Bohinjsko progo. Pomemben dejavnik razvoja je bila tudi obmejna lega in bližina pristanišča. Pohiteli smo na tramvajsko remizo, saj je bila vožnja s tramvajem eden od ciljev našega pohoda. To je turistična znamenitost Trsta, saj je eden redkih na svetu, ki deluje na delu proge kot žična vzpenjača. Trst je dobil prvi tramvaj na konjsko vprego 1876. leta.- to je bil tramvaj. Prva proga električnega tramvaja v Trstu je bila odprta leta 1900. Na večjem delu proge je vozil kot navaden električni tramvaj, na najbolj strmem delu (predel se imenuje Škorklja) pa kot zobata železnica. Ker pa je ta odsek proge res zelo strm, v Trstu pa pogosto piha izredno močna burja, je kmalu prišlo do nesreče.
“Al tudi tran di Opčine je rojen frakašon,
je letu dol po Škorkoli sej zebnu u en kanton,
sej zebnu u enu babu, poluomu use kosti,
ajuto mama mia, kako m use boli.”
Leta 1928 so sistem vleke spremenili. Zdaj na najbolj strmem delu proge tramvaj deluje kot žična vzpenjača: na isto žico sta priključena dva vagončka, od katerih se eden vzpenja, drugi pa spušča. Proga je dolga 5175 m in premaga 340 m višinske razlike. Ob progi je 13 postaj.
Med vožnjo navzdol smo imeli lepe razglede na mesto v zalivu, kot je Trst imenoval Boris Pahor. Iz lično obnovljenega vagona smo izstopili na Oberdanskem trgu. V dokaj strnjeni vrsti smo hodili med visokimi palačami, pogledi so nam uhajali med ozke ulice vse do obsežnega platoja Borznega trga, obnovljenega 2011. leta, ki je v celoti urejen le za pešce. Sredi trga je mogočen Neptunov vodnjak, tam nekje ob robu pa ždi negibni, sporni, D’Annunzio. Naše pozornost so bolj pritegnile kavarniške mizice, kapučino se je prilegel v sicer svežem vetrcu, ki je vel iznad morja.
Po strmih stopnicah in v nadaljevanju po strmi tlakovani ulici nad prelepim vrtom s cvetočimi magnolijami in obsežno glicinijo smo se povzpeli na grič svetega Justa. Na njem so že v 1. stoletju Rimljani sezidali veliko civilno baziliko, kar daje sklepati, da se je na obali že takrat razvijalo večje naselje. V 14. in 15. stoletju so na griču sezidali grad in mesto obzidali. Spoštljivo smo vstopili v stolnico svetega Justa. V sicer temačni notranjosti, sonce je bledo prosevalo skozi ogromno rozeto iz kraškega kamna na pročelju stavbe, so žareli čudoviti mozaiki iz 12. stoletja. V spominskem parku med cerkvijo in gradom smo si vzeli čas za malico in kratek oddih.
Ogled mestnih palač smo nadaljevali čez Veliki trg in ob Velikem kanalu, nekoč »ponterošu«, mimo spomenika Jamesa Joyca do morja.
Še smo se sprehodili po mestnih ulici med veličastnimi palačami, ki pričajo, da sta trgovina in promet v Trstu cvetela in se nemoteno razvijala. Cesar Karel VI. je Trst razglasil za svobodno pristanišče, že pred tem pa prosto plovbo po Jadranu, s čimer se je začelo najpomembnejše obdobje zgodovine mesta. Tudi sedaj temu mestu ne gre slabo, Trst je predvsem pristaniško mesto, pristaniška dejavnost je gonilna sila za vse ostale gospodarske panoge. V zadnjem času je v tem pisanem in bogatem mestu tudi vedno več turistov. Že proti poldnevu smo dospeli do tramvajske postaje, se povzpeli v vagon in nato hitro izstopili, čeprav nam ni bilo jasno, kaj se dogaja. No, počasi smo izvedeli, da se je tramvaj pokvaril; naše dobro razpoloženje je kljub temu ostalo. Na četrtkovih pohodih krepimo srca in skrbimo za duše, zato ni časa za slabo voljo. Mirko in Damjan sta skrbno iskala »plan B«, mi pa smo optimistično čakali na tramvaj. »Kdor čaka, dočaka«, res je uspelo tehnikom odpraviti težave in z openskim tramvajem smo se povzpeli do obeliska nad Opčinami. Ponovno smo uživali ob razgledih na Trst in na tablah opazovali okrožno, osemkilometrsko, Napoleonovo pot. Tokrat smo samo potihoma upali, da bomo morda tudi na tej poti – kdaj – v prihodnjih (jesensko-barvitih) četrtkih, krepili srce in polnili duše.
anb, Društvo upokojencev Ajdovščina
