Četrtkovi pohodniki smo se zbrali za starim mlinom in se podali na poučen zgodovinski pohod. Po ajdovskih ulicah smo se sprehodili do Železniške postaje Ajdovščina. Tu nas je pričakal gospod Boris Blažko, avtor knjige o raziskovanju žičnice iz Ajdovščine na Predmejo med prvo svetovno vojno, Luftpon, kar v slovenščini pomeni »zračni tir«. Povedal je veliko zanimivosti o nastanku, delovanju in prenehanju delovanja žičnice. Žičnica iz Ajdovščine za Predmejo je začela delovati julija 1915, za izgradnjo postavitve štirih odsekov žičnice so potrebovali 14 do 16 tednov. Žičnica je bila narejena za oskrbovanje avstro-ogrskih vojakov na soški fronti in bila glavni vir za prevoz tovora na Goro. Na Predmeji se je žičnica združila z žičnico iz Črnega vrha ter se nadaljevala na Banjško planoto. Imela je posebne gondole za tovor. Ker je prihajalo do kraje hrane z gondol, se je na vsaki deseti gondoli peljal stražar s puško. Dnevno je prenesla od 300 do 400 ton tovora. Takrat je delovala tudi žičnica na Tolminskem, iz Baške grape na Lokve, neuresničen pa je ostal načrt za izgradnjo še ene žičnice na Predmejo. Žičnica ni imela železniške, ampak samo cestno povezavo. Do Predmeje je imela štiri postaje: ovinek pri Čohih, nad Slokarji kjer je plaz, lovska skala pod Stogovci in na Predmeji pred gozdarsko upravo.
V času delovanja žičnice je občina Ajdovščina doživela največji razcvet. Dobila je železniško progo iz Gorice in se tako povezala s širšim svetom. Velik vzpon je bil na področju industrije; tovarne, pivovarne, lesna industrija, gozdarstvo, mlini, žage, … V času vojne je bilo vse od Ceste pa do Šturij zaledno skladišče za oskrbo vojakov (živina, zelenjava, sadje, strelivo, …). Vsa ta dela so opravljali ruski ujetniki. Žičnica je delovala do konca oktobra 1917, a se je njeno obratovanje spet nadaljevalo do konca vojne.
Šli smo do skladišč pri železnici, od začetka žičnice, vendar ni več ostankov, ki bi spominjali na žičnico, ki je potekala v ravni liniji proti Predmeji. Pohod smo nadaljevali mimo pokopališča , obzidje naj bi bilo obkrožalo mesto teh objektov in naprav. Gospod Blažko nam je na poti ob Lokavščku pokazal še slabo vidne ostanke stebrov žičnice oz. betonske gmote z vbetoniranimi železnimi kljukami za pripenjanje jeklenic, ter travnik v bližini potoka Lokavšček, kjer so imeli konje za fronto in tudi njihovo pokopališče.
Pri Čohih smo končali prvi del raziskovanja žičnice. Nadaljevali smo k izviru Hublja, kjer je nastala skupinska fotografija. Vračali smo se po cesti, pri elektrarni smo poskušali prečkati reko Hubelj, a nas je odvrnila višina vode, zato smo nadaljevali po cesti. V prijetni družbi smo preživeli lep sončen dan, z malo ajdovske burje in polni novih spoznanj v kavarni Ave končali četrtkov pohod za dušo in srce.
