Po istih poteh, nikoli enako; to potrjujejo izkušnje četrtkovih pohodnikov za dušo in srce. Pravzaprav včasih ubiramo nianse istih poti. V okolici Ajdovščine imamo nabor poti „za vsak primer“, ko vreme ni primerno za daljše pohode, a je vsakokrat sproščujoče in zanimivo. Dolgočasja in enoličnost ne poznamo.
Ta četrtek smo najprej šli proti Napoleonovem mostu. Ob Hublju, ki se je poigraval z ubežnimi otroškimi žogami in plastenkami, šumel in se penil čez kaskade, nas je kmalu obsijalo in ogrelo sonce. Vlaga v obliki meglice je kot prozorna zavesa lebdela pred Budnjami, sivi oblaki so se gostili le nad Čavnom in Kucljem. Pri mostu smo se ustavili, si ogledali tablo o Uhanjah in nadaljevali pot po cesti proti Ustju. Konja na paši so zanimale naše sveže zelene majčke, ki so se barvno ujemale z obdelanimi zemljišči, mi smo šli po planinskem mostu čez reko Vipavo in nato po makadamski poti proti Ustju. Izogibali smo se lužam, sproščeno govorili med seboj, menjavali sogovornike, šli mimo njiv in vinograda; na prvih kolih so že bogato cvetele vrtnice, ki pomagajo vinogradnikom pri skrbi za zdravje trt. Počasi smo se vzpenjali po vasi Ustje, mimo cerkve in obnovljenih hiš do table z žalostno zgodbo o tej vasi. Pod vrhom smo zavili na kolovoz in šli do nove klopce z velikim srcem, klopce ljubezni. Tu smo si vzeli dovolj časa za oddih, malico in fotografiranje. Pohod smo nadaljevali proti Plačam in ob železniški progi skozi industrijsko cono v Ajdovščino. S kavico v Ave smo sklenili krožno pot; mimogrede, Mirko nas vedno vodi po krožnih poteh; nekako tako:“Če je ni, jo bomo naredili pa mi,“ in pohodi za dušo in srce so vedno novi in zanimivi. Za prijetno vzdušje, za srce in duše pa poskrbimo vsi udeleženci.
Alenka N.B.
