Pregovor pravi: »Rana ura, zlata ura«. Tokrat smo se tega držali tudi četrtkovi pohodniki. Še preden je ura odbila pet, smo se za starim mlinom razporedili v avtomobile in odpeljali na železniško postajo v Novo Gorico. Vkrcali smo se v vlak in po dobri uri udobne vožnje »z novim vlakom«, izstopili v Podbrdu. V prijetnem jutranjem hladu smo šli v center kraja na jutranjo kavo, od koder smo videli cilj pohoda – Kup. Sonce je že posijalo v Baško grapo in ožarelo vrhove nad njo, ko smo zakorakali mimo cerkve sv. Miklavža, Jakovkne hiše in čez mostiček po vzpenjajoči se cesti nad strugo reke Bače, ki nas je z žuborenjem spremljala del poti. Cesta se je spreminjala v makadam in v lepo široko gozdno pot, mestoma malo blatno, ker je prejšnji dan deževalo, in se v daljših serpentinah vzpenjala proti vrhu. V mirni tišini smrekovega in bukovega gozda smo poslušali glasno petje ptičjega zbora in se razgledovali na okoliške hribe in redke vasice, raztrosene v hribih in dolinah. Lep razgled je bil na vas Bača pri Podbrdu s cerkvijo sv. Lenarta.
Pod vrhom se je pot spremenila v stezo, ob kateri še stoji razpadli objekt na nekdanji rapalski meji. Nadaljevali smo do sedla, kjer se pridruži pot s Petrovega Brda. Od tu smo zagledali vrh. Zavili smo v desno, še nekaj minut vzpona in bili smo na vrhu 1056 metrov visokega Kupa. Pod vrhom Kupa se nahaja prava zajčja vas. Zajec, ki ga prinašajo obiskovalci Kupa, je namreč maskota akcije SKOK na KUP, ki poteka v okviru Turističnega društva Podbrdo. V zbirko smo tudi četrtkovi pohodniki dodali dva zajčka. Na vrhu vzpetine so oddajniki, panoramska tabla, križ z zvončkom želja in skrinjica z vpisno knjigo. Vanjo smo zabeležili tudi naš Skok na Kup. Razgledni vrh nudi čudovite razglede na Baško grapo, Črno prst, hribe na Soriški planini, Koblo, … Tokrat smo do vrha prehodili petsto višinskih metrov, zato je sledila zaslužena malica.
V dolino smo se vrnili do sedla in po poti proti Petrovemu Brdu. Najprej malo navzgor, nato nekaj časa po strmem pobočju gozda in travnika, pa tudi po ravnini gozdne poti. Šli smo mimo klopce, ki vabi k počitku, a le tiste, ki se po tej poti vzpenjajo. Ob poti so nas spremljali številni zajčki. Iz Petrovega Brda smo se v Podbrdo vrnili po stari cesti, ki je bila zgrajena v času Avsto-Ogrske za potrebe gradnje železnice. V Podbrdu smo počakali na vlak, prispel je z manjšo zamudo. Ta čas smo izkoristili za ogled obnovitve železniškega tira na postaji in strnitev pogledov na čudovit četrtkov pohod za dušo in srce.
Marjana S., DU Ajdovščina
