Na jesensko hladno in vetrovno jutro smo se četrtkovi pohodniki peljali na Predmejo in naprej na Lazno, do vrha Turškega klanca. Zakorakali smo na gozdno pot v smeri table za Ojstrovico. Hodili smo po skoraj ravnih in razvejanih gozdnih poteh ter vlakah, ki jih je v Trnovskem gozdu veliko. Po drevesih smo ugotovili, da so že pripravljena na zimo. Pot so nam obložila z listjem, ki je šelestelo pod čevlji, nižje pa smo med vožnjo opazovali drevesa z zlatimi listi, z njimi se je poigraval veter. Prišli smo do Visoke škarpe, kjer je tabla z napisom, da je do Mojske drage še šeststo metrov. Od tu je bilo že videti vrh javorja v Mojski Dragi, cilj pohoda. Ko smo prišli na sedlo, se je odprl pogled na obsežno kraško kotanjo, sredi katere kraljuje gorski javor. Avtorji vodnika Izjemna drevesa severne Primorske Edo Kozorog, Janez Pagon in David Fučka so v njem o javorju zapisali takole: »Gorski javor je najdebelejše drevo v Trnovskem gozdu in najdebelejši javor na severnem Primorskem. Je votel, čeprav še vedno vitalen. Zaradi svoje mogočnosti je bil izbran za »glavno vlogo« v slovenskem filmu TEA, ki govori o varovanju gozdov in dreves. Kljub temu da javor raste na izjemni legi sredi izravnave, pa nima pozitivnih energij«.
V vodniku sta kot znameniti drevesi opisani tudi navadna jelka pod Ojstrovico, najdebelejša v Trnovskem gozdu in bela vrba, ki se nahaja ob Hublju v parku pred Lavričevo knjižnico.
Poleg javorja je klopca, na kateri piše, da ima javor premer 164 cm, višino pa 45 m. Ker se mu je odlomila vršnja veja, sedaj meri le 32 m. Njegova votlina je tako velika, da lahko stopiš vanjo, in nekateri tudi so. Pri javorju smo kljub mrazu imeli daljši počitek za malico in ponosno stopili ob njega za skupinsko fotografijo. Tokrat smo imeli s seboj tudi mlade pohodnike, ki so popravili »mladostno« povprečje. Z roba kotanje smo bili deležni lepih razgledov v belo odete skoraj celotne Julijske Alpe z očakom Triglavom.
Nazaj smo se do Visoke škarpe vračali po isti poti, nato nadaljevali v levo, tudi po gozdni poti, ki je bila bolj prometna, ker so delavci gozdnega gospodarstva vozili les iz gozda. Med hojo po Trnovskem gozdu nismo srečali nobenega gozdnega prebivalca, tudi medveda ne, saj naj bi jih bilo na tem območju veliko, nas je pa verjetno ob glasnem klepetu in smehu, mogoče »prestrašen« opazoval nekje od daleč. V devetih kilometrih krožne poti smo se nadihali svežega zraka in nabrali novih moči za dušo in srce.
Marjana S., DU Ajdovščina
