Sončno dopoldne se je počasi spreminjalo v popoldne in nadležni oblaki so soncu jemali moč, ko smo četrtkovi pohodniki še vedno mislili na prijeten pohod.
Vse se je začelo za starim mlinom, ko se nas je zbralo za tri deseterice. Nekaj zadrege je bilo s prevozi, a so vozniki hitro vzeli volane v roke in v strnjeni vrsti kombija in osebnih avtomobilov smo se odpeljali proti Velikim Žabljam. Pred vasjo smo izstopili in se odpravili proti razpadajočemu gradu, ki s cerkvijo bdi nad lepo urejenimi hišami. Pot smo nadaljevali navkreber med vinogradi, pozdravili gospodarja,ki je čistil vinograd in zaželeli srečno pot domačinki na njenem hitrem vsakodnevnem pohodu. Nismo je dohitevali, raje smo se ozrli proti Čavnu in Nanosu, opazili dime in pare, ki so lebdeli nad stavbami. Nas je med hojo ogrevalo sonce, med potjo smo odpenjali bunde in kmalu prišli do majhnega platoja med vrstami trt. Na nizkih figovih drevcih so še bili drobceni plodovi in obljubljali, da je to primeren kraj za sladke sadeže. Skrbni gospodarji so uredili veliko zajetje, voda naj bi zadostovala za zalivanje še nasada mandarin. Pot smo nadaljevali do sedla. Ob cesti med Vrtovčami in Brjami nas je pozdravil bližnji sorodnik Pločevinka iz Alice v čudežni deželi. Ker je bil popolnoma negiben in nekomunikativen, smo ga pustili v miru in se sprehodili mimo kapelice do kolovoza med vinogradom in poraščeno gmajno. Kolovoz se je kmalu zožal v pot po suhih flišnatih tleh, nato zavil med drevje, se postavil skoraj pokonci med večjimi kamni. Strmino smo premagovali ob pomoči skrbno vkopanih stopenj, pa še za klepet je bilo dovolj moči. Skrbno smo ubirali korake po grebenu hriba in kmalu prišli do vrha Školja. Tu je visok kovinski križ, skrinjica verjetno ščiti vpisno knjigo, pa se ob tem nismo mudili. Občudovali smo razgled, ki se nam je odpiral na severni strani po Vipavski dolini, Nanosu, Gori, Čavnu vse tja do Kuclja, Gorica na zahodu se je skrivala za belo »mrčno« zaveso, kakšnih dvesto metrov pod nami so v soncu svetile Šmarje in skrbno urejene brajde. Vzeli smo si čas za počitek in fotografiranje in se dobre volje začeli spuščati proti Šmarjam. Strma in ozka pot je zahtevala veliko naše pozornosti, ko pa smo prišli do ceste, smo se hitro sprostili. Z velikim zadovoljstvom smo se ozrli nazaj na odsekano pobočje Školja, ker smo ga osvojili »kar mimogrede«. V vasi smo se najprej ustavili ob nekakšnem ribniku, videli lokvanje, ki so ukoreninjeni na dnu lebdeli na gladini. Nato smo nadaljevali pot mimo obnovljenih hiš, kipa Matija Vertovca, mimo napisa na fasadi, ki je nekoč vabil v »gostilno treh bratov«, no, te nismo našli niti je iskali, raje smo pogledali staro tramovje in šli skozi »kalono« spet na cesto proti Vrtovčam. Še mimo velikega umetnega zajetja z vodo, mimo lepe hiše do korita Pralo, – ob njem je tabla z zanimivim zapisom o zgodovini korita, – smo morali po asfaltni cesti, nato po bližnjici čez in ob suhi hudourniški strugi smo morali. Tu nam je »vzelo besede«, sape smo imeli komaj dovolj za ta zadnji vzpon. V Tevčah smo se ustavili ob turistični tabli in oznaki v križišču, ki kot peterokraka kaže v različne smeri. Z ugotovitvijo, da so to lepi kraji za mirno življenje, a nekako »od rok« za vsakdanje opravke, smo se spuščali malo po cesti, več po kolovozu proti izhodišču. Pred Velikimi Žabljami smo šli mimo stolpa z antenami in brunarice v lično urejeni okolici s kapelicama, ki sta bili nekdaj postaji križevega pota.
Ob avtomobilih smo dobre volje ugotovili, da smo prehodili deset kilometrov, premagali skoraj štiristo višinskih metrov, predvsem pa v prijetni družbi naredili nekaj za dušo in srce. Nekaj je k zadovoljstvu in varnim korakom prispevalo tudi sušno in prijetno toplo vreme.
DU Ajdovščina -ANB
