Pod obokom jutranje jasnine in med prameni sončnih žarkov smo se za starim mlinom zbirali četrtkovi pohodniki, v zadregi zaradi hladu, ki je vel nad hubeljsko strugo; obleči bundo ali ne? A dokler je ta dilema uvod v prijetno četrtkovo dopoldne, nam res ni hudega.
Tudi s prevozi do izhodišča pohoda ni bilo težav, hvala požrtvovalnim voznikom, in v gosjem redu smo sledili sivemu berlingu mimo Branika proti Štanjelu. Na res ostrem odcepu smo jo ubrali po ozki cesti do Lukovca. Pravzaprav niti ni velike zamere, če je za ta kraj kdo slišal prvič, a ga ne velja spregledati: skrbno obnovljene ali nove hiše z urejeno okolico, prostorom za parkiranje ob igrišču prav sijejo na kraški planoti. In potem se je nekdo oglasil, da vidi streho ene od hiš z lokavškega dvorišča, no, nejeverne Tomaže nas je usmeril do roba vasi in od tam smo ugledali del naše doline z Vipavskim Križem, Lokavcem, z malo domiselnosti tudi Ajdovščine.
Prvi koraki so bili spust po cesti, nato pa po kolovozu in poti po obsežni kraški planjavi, udobno po ravnem, malo med suhimi travami, malo med grmovjem, med sledmi divjih prašičev, vse ob spremljavi prijetnega klepetanja. Počasi smo odpenjali bunde, ogreti prišli do košenice, obrobljene s suhim zidom. Lepo počasi, kot upokojenci na sprehodu, smo prišli v redek borov gozdič. Tu nas je puščica usmerila levo proti vrhu Zajčevca. Malo smo šli še po kolovozu, nato po stezi – tokrat pa navkreber po terenu, ki ga pomlad še ni našla – na srečo tudi borovi prelci še ne. Prav kmalu smo prišli do kamnite piramide sredi gozdičevja in to je bil vrh Zajčevca – tako piše in tako sta rekla Mirko in Marjana. Njima verjamemo. Nas je pa prvi vtis na tem vrhu ne razočaral ne, presenetil pa, ker sramežljivo skriva svojih 412 metrov nadmorske višine v zavetju borovcev. Med kratkim postankom smo pomalicali, se nasmejali šalam in fotografirali.
Spuščali smo se proti Štanjelu, a pri lovski preži zavili levo na Pot devetih kalov. Prva vdolbina, do katere smo prišli, naj bi bil kal, a vode nikjer, le suha trava. Ja, skrbnikov kalov ni več, pa saj tudi dandanašnja živina tega ni vajena. Prijetno nas je presenetil naslednji kal, obrobljen s šopi trave in mirno lebdečimi lokvanjevimi listi na vodni gladini. Čeprav tu ni pričakal žabec s kronico – pa je bil kraj kar dovolj čaroben zanj -, smo vstopili v zgodbe o nekdanjem življu v teh krajih. Najprej zgodba o pastirčkih, ki so zložili kamne v prijetne hiške in tu našli zavetje med poletnimi pripekami in nevihtami. Sledila je zgodba o skrbnih staroselcih, ki so ob čiščenju travnikov gradili suhe zidce. Nato zgodba o skrivnostnih verskih obredih v jami Hrami, pa tihi šepet pračloveka, ki je v spodmolu baje pustil ostanke. Naše poglede in domišljijo je nato pritegnil kamniti tron ob poti. Hodili smo po makadamu ob cvetočim drenom in ugibali, kako je nastala kamnita goličava ob poti. Kmalu smo ugledali Lukovec, šli mimo črpališča vode in sklenili našo krožno pot. Od prijazne domačinke smo izvedeli, da je v vasi 31 prebivalcev (upam, da sem prav slišala) in da je v bližini še nekaj lepih poti.
Pohod smo zaključili dobre volje, ugotavljali smo, da smo doživeli veliko za dušo, pa tudi za telo, saj je bilo na več kot deset-kilometrski poti nekaj spusta, več ravnine, nekaj pa tudi vzpona; vsega v odličnem ravnovesju za dušo in srce. Anb- Društvo upokojencev Ajdovščina
