»Nobena pot ni ravna,
nobena pot ni revna,
a vsaka je zahtevna …« je napisal Tone Pavček.
Pohodniki za dušo in srce smo ta četrtek v živo občutili te verze. V lepem jutru smo se odpeljali do budanjska lovske koče. Najprej smo nekaj deset metrov hodili še v dvojicah po kolovozu in korake sinhronizirali z zvenom pohodniških palic, ki so udarjale ob kamenje. Pravzaprav smo pričakovali, da nam bodo te ritmične spremljave delale družbo do vrha Sončnice. Kar nekaj v skupini nas je ugotovilo, da smo tod že hodili, pa nismo te poti uvrstili v svojih »top deset«; malo zaradi strmine, malo zaradi kamenja, pa še samo ime Sončnica spominja na pripeko.
Pa smo se motili: kolovoz se je zožal v stezo, prijetno posuto s suhimi iglicami. Strmina je sicer ostala, tako da smo se nemudoma zvrstili in v gosjem redu nadaljevali pohod. Prav lepo v počasnem tempu smo hodili, da smo lahko klepetali, se šalili, celo nasmejali. Tokrat je Mirko uporabil staro vodniško modrost: »Dokler slišim, da za mano klepetajo, je tempo hoje primeren.« Tako smo se počasi vzpenjali po cik-caku nazgor, se za kratke sekunde ustavili, ne zaradi utrujenosti; pogled na urejeno vrsto pred ali za nami je bil impresiven. Strnjena vrsta je dajala občutek varnosti, povezanosti in pripadnosti.
Kamni so bili na poti in ob njej, a to ni bil nadležen grušč, tokrat so to bile bolj stopničke. Tudi Sončnica ni spominjala na pripeko, pod temno-zelenim baldahinom borovcev je bilo dovolj sence za prijetno hojo. Tako smo počasi, od ovinka do ovinka, med zastavicami, ki bodo v naslednjih dneh usmerjale vzdržljive tekače, premagovali višinske metre in kar hitro prišli do polovice poti. Tokrat nismo pojamrali, da smo šele na polovici; tokrat smo ponosno ugotovili, da nam je čas do polovice prehojene poti hitro minil in zaradi enakomernega tempa nismo bili utrujeni. Borov gozd je postajal redkejši, grmovje je sramežljivo razpiralo listke in ugledali smo cvetoče šmarnice. Pot pod vrhom se nekoliko poravna, a do zvončka za srečo smo iskali varne stopinje med prstjo in korenikami. Čez travnik na vrhu Sončnice je veter žvižgal skozi hladne piščali in majal težke kučme cvetočih kosmatinčkov – bližnjih sorodnikov edinstvenih velikonočnic z Boča. Mi smo našli zavetje v kotanji pod vrhom in si vzeli čas za malico. Od daleč smo pogledali proti lesenemu pastirskemu zavetju in klopcam, se fotografirali pred tablo, prebrali, da smo na 860 metrih nadmorske višine in tuhtali, kako se bomo po strmi stezi vračali do avtomobilov. A pot ni vedno ena sama in »vse poti vodijo v Rim«, no za nas tokrat le do colske ceste. Nismo metali kovancev, odločitev za nadaljevanje poti smo prepustili Mirku (to je zelo udobno). Morda res velja, da je hoja ob četrtkih »čas aktivnega brezdelja«, kot je napisal Shane O´Mara. Tako smo jo ubrali proti vzhodu, na Kovk. In hitro stokali, da nam veter kuštra lase in če bo celo pot tako, nam bo tudi zavozlal možgane. Pa smo prišli na travnik, ki ga krasijo posamezni mogočni bori in obroblja svileno zeleni bukov gozdič. Pot je speljana ob robu, kjer je veter izgubil moč, in nato navzgor do vrha Kovka. Od tu smo imeli lep razgled po Gori, čez Golake do Čavna, Kuclja, na predalpsko hribovje in vse do morja. Iz daljave so nas pozdravili še vedno belobradi Triglav in belosivi oblaki. Po robu in vseskozi v zavetju skrivenčenih borovcev in brestov smo se prepustili vodenju Zdenka in Mirka ter se spuščali proti Colu. Zbrano smo iskali varne korake med gruščem in koreninami in po dokaj strmi poti ugotavljali, da so pohodniške palice uporaben pripomoček. Sledili samo ropotu bagerja, ki je urejal travnike in prišli spet na kolovoz do Žagoliča. Tu je že potrpežljivo čakal eden od naših pohodnikov, ki se je zato vrnil po poti do lovske koče. Voznike je odpeljal po avtomobile. Mi, ostali pohodniki, smo šli peš do Cola in k Tratniku na kavo. Tu smo nasmejani ugotavljali, da smo poskrbeli za dušo z dobrim razpoloženjem in pogovarjanjem, za telo pa s prehojenimi osmimi kilometri in premaganimi skoraj sedemsto višinskimi metri.
Ne veter, ne kamenje, ne strmina, ne vročina nas niso ugnali. anb
