»Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit.« je napisal Ciril Kosmač. V takem pomladnem dnevu smo se pripeljali do Mosta na Soči. Jutranji zrak je sveže dišal, v globeli pod makadamsko potjo je v umirjenem šumenju Idrijca hitela Soči v objem in dobrovoljno smo ubirali korake proti centru naselja. Našo pozornost so pritegnile cvetoče vrtnice, ki so naslanjale težke rdeče glave na ogrodje ob lepo urejeni hiši. Še nekaj korakov med visokimi travami in že smo bili na asfaltnem križišču, ki je zahtevalo našo pozornost. Pa smo v hipu prišli do stopnic, kjer nas je pozdravila ljubka sovica, ki je skrbno bdela nad prastaro grško obredno keramično skodelico. Vabila nas je v tisočletno zgodovino Mosta na Soči. V današnji čas nas je sovica priklicala s QR kodo in prijeten sprehod je postal zanimiv tudi za naše možgane. Prisluhnili smo pripovedi o kraju in se počasi vzpenjali do cerkve svete Lucije. V senci mogočnih dreves smo slišali,da je bila cerkev zgrajena v 16. Stoletju, obnovljena pred drugo svetovno vojno in sedaj jo krasijo poslikave Toneta Kralja. Pot smo nadaljevali mimo šole in v niši starega zidu videli izkopano glineno ploščo s spiralnim okraskom. Otroške glasove smo komaj zaznali med vzpenjanjem po ozki cesti proti pokopališču. Za obzidjem se je nad urejenimi spomeniki spokojno beli najstarejša cerkvica v teh krajih. Posvečena je svetemu Mauru, ki naj bi imel po legendi izredno moč pri zdravljenju in bil zavetnik oglarjev in bakrarjev. Po njem je imel Most na Soči prvo ime Il ponte Sancti Mauri.
Pred pokopališčen so klopce in od tu se odpira prelep razgled proti Tolminu, turkizni Soči, sveže zelenim pobočjem hribovja, ki ga v daljavi varujejo snežno-beli vrhovi. Trenutki občudovanja dežele ob reki »prozornih globočin, (ki) je nevihte divje srd ne moti« so napolnjevali naše duše.
Po utrjeni senčni poti smo se spustili v dolino in se napotili proti jezeru. Tu smo naleteli – morda pa nas je prav čakala – na razburjeno domačinko, ki nas je ostro napotila po kolesarski stezi, da ja ne bi omadeževali »privat« kolovoza. Ni nam vzela dobre volje, a tudi odobravanja ji nismo naklonili. Tudi po drugi potki smo prišli do vodne gladine in nadaljevali pohod po obali. Najprej smo videli jekleno strukturo Triglav, postavljeno 2001. leta. Nato smo bili deležni energije z energetskih točk neba, sonca in rože. Mimogrede smo opazili tablo s fotografijo soške postrvi, srečali labode, račji par in skrbno mamo raco z nadobudnimi račkami. Spogledovali smo se s skulpturami rože, lotosa, sirene in kristalov, ki so jih ustvarjalci razporedili ob sprehajalni poti med leti 1998 in 2000. Že proti poldnevu smo se vrnili v mesto, si s kavo, sladico ali sladoledom obnovili moči za strm vzpon do spomenika Ivanu Preglju in se po poti nad cesto vračali proti železniški postaji. Nekaj navzgor, nekaj po ravnem, nato strmo navzdol in že smo bili na mostu nad sotesko Idrijce in šli »čez Most po modrost«.
Četrtkovi pohodniki danes nismo poskrbeli le za dušo in srce, Most na Soči smo spoznavali ob pripovedi in podobah od prazgodovine do današnjih dni in tako z novimi znanji poskrbeli še za možgane.
Prihodnji teden si bomo pokrajino ogledovali z vrha Špečka in se spustili v skrivnost rova in podzemnih vodnih rezervoarjev. Zato bodo svetilke ali vsaj polni mobilci z lučkami zelo potrebni. Za tiste velike pa še čelade, je priporočal Zdenko, ki bo druga desna Mirkova roka – prva je Marjana, vsi drugi smo pa … leve roke? Ali samo sledilci, ki se imamo lepo. anb
