Četrtkovi pohodi za dušo in srce DU Ajdovščina na sobotnem izletu po Dolenjski.
Nebesa. Le kje so? So hrib na 602 metrih nadmorske višine nad Šentrupertom v mirenski dolini, sredi razgibane dolenjske pokrajine in najvišji vrh v občini Šentrupert. Zakaj ime Nebesa ni povsem znano, morda zaradi »nebeških« razgledov.
Na Nebesa vodi več poti – daljše in krajše. Planirali smo, da se na pot podamo iz Šentruperta, a se plan včasih ne izide. Zaradi manjše nezgode na avtocesti nam je čas ušel. Ustavili smo se v Šentrupertu, kjer so se nam pridružile prijateljice – planinke: Biserka, Mojca in Verena. Avtobus nam je nekoliko skrajšal pot. Peljal nas je skozi vas Škrljevo, mimo istoimenskega zapuščenega gradu do vasi Okrog, ki se z osamljenimi hišami razprostira na velikem področju. Peš smo nadaljevali po asfaltni cesti do odcepa za Koromandijo, zaselka z nekaj hišami tam spodaj v zeleni dolinci. Naš cilj so bila Nebesa, zato smo pot nadaljevali po označeni Steklasovi poti, po kateri smo hodili vse do Nebes. Šli smo mimo stare razpadajoče hiše in kapelice, ki ju krasijo rože in cvetoče grmovje. Kmalu smo zavili v desno, ko smo na hribčku zagledali cerkev sv. Barbare. Malo pred cerkvijo na travniku smo se ustavili na izletniški kmetiji Vida. Okrepčali smo se z dobrotami iz nahrbtnika, lastnica pa nas je postregla s pijačo. Po krajšem počitku smo po nekaj korakih že bili pri cerkvi sv. Barbare, ki stoji na 521 metrih visokem hribu imenovanem kot vas – Okrog. Zgrajena naj bi bila v gotski in renesančni dobi. Ogledali smo si znamenitosti cerkve in občudovali lepe razglede. Nadaljevali smo pot na Nebesa, se spustili po cvetočem travniku v gozd, ki nam je nudil prijetno senco, saj je sonce sredi dneva že toplo grelo. Občasno je vročino omilil rahel vetrič. In spet smo bili na cesti v vasi Draga, prečkali most potoka Bistrica in prišli do turistične kmetije Mužina. Malo smo postali, da smo si zbiralci žigov v knjigo spominov odtisnili žig Steklasove pohodne poti. Počasi smo se vzpenjali po cesti na kolovoz in v gozdno stezo. Obdajala so nas visoka siva bukova drevesa, na vrhu pa so jih krasile zelene krošnje. V križišču za vas Hom, razpotegnjeno naselje, smo se morali ustaviti in uživali smo v pisani koloni starodobnikov. Kmalu se je začel vzpon skozi gozd, do Kresetove luže, kjer smo prvič ugledali tablo Nebesa. Res strma, a kratka pot iz gozda in po pobočju travnika nas je pripeljala na Nebesa. Tu je bil trud poplačan nebeškimi razgledi. Na vrhu je gostinski lokal in vzletna ploščad za jadralne padalce in zmajarje. Privoščili smo si daljši počitek, si vzeli tudi nekaj minut za zemljepis. Pred nami je bila Mirenska dolina, Trdinov vrh, Gorjanci, Gače, videl naj bi se tudi Snežnik, a so bili pogledi tja daleč malo zamegljeni. Ker ne sme manjkati skupinska slika, smo opravili tudi to nalogo in v knjižico odtisnili še en žig. Potrebno se je bilo posloviti od Nebes. Tudi na poti do Šentruperta nas je peljala pot po cesti, travnikih in senčnih gozdnih poteh skozi vas Kamnje. Ob poti so se bohotili lepi dolenjski vinogradi z zidanicami. Ko smo se ozirali nazaj na prehojeno pot, nas je od daleč pozdravljala sv. Barbara, grad Škrljevo in cerkev sv. Frančiška na Veseli Gori, ki smo jo morali tokrat preskočiti. Prišli smo do potočka, v katerem se vrti leseni mlinček. Ob potoku je lesen kozolček s staro prešo in table s smerokazi do bližnjih krajev. Pred nami pa je bil Šentrupert s cerkvijo sv. Ruperta, kjer se je naš pohod končal – samo hoja. Čakal nas je še najlepši del. V gostilni Jaklič smo se okrepčali z okusno obaro in sladico. Podali smo se še do dežele kozolcev, si jih ogledali le od daleč, saj je odmerjeni čas prehitro minil. Poslovili smo se od prijateljic. Hvala, bile ste nam v veliko pomoč. V večernih urah smo se srečno vrnili v Ajdovščino, vsak s svojimi vtisi v duši in srcu.
ms, Društvo upokojencev Ajdovščina
