Nebeška konjenica je vso noč neutrudno galopirala po nebu nad Vipavsko dolino in gradila meglene oblake „zastave“ od Kovka do Otlice. Četrtkovi pohodniki smo se zato podali bolj v notranjost naše dežele, na pivško. Nekaj jezdecev na vetrnih žrebcih nam je sicer sledilo, niso mogli omajati Mirkove odločitve, da obiščemo Šilentabor.
Pohod smo pričeli na parkirišču nad Zagorjem. Med kaloma smo opazili tablo z opisom zavarovanega območja narave. Zelene alge so smetanasto lebdele na vodni površini kaluže, drugih znakov življa v teh lokvah nismo zaznali.
Počasi smo nadaljevali pohod po kolovozu. Kmalu smo prišli do ograde. Izza žice nas je s skomigom glave pozdravil lešnikasto rjav konj, svetlejši haflinger je le iz daljave opazoval skupino pohodnikov. V strnjeni vrsti smo se zlagoma vzpenjali po položnem kraškem travniku. Za nami se je odpiral razgled na kraško polje in poraščene vzpetine proti Mašunu, čez Brkine, vse do Bača. Našo pozornost so pritegnile rožnate kukavice in srebrno poraščeni vijolični kosmatinčki, ki jih je kuštral veter. Ta je tudi otresal bele cvetove z grmovja črnega trna, česal šope trave in ne-razveseljeval nas, pohodnike. „Najboljša obramba je napad,“ so včasih rekli in tega smo se držali z vsakim korakom, spodbujal nas je obris zvonika in cerkvice na grebenu Šilentabora. Kmalu smo dosegli asfaltno cesto, ugibali, kaj pomeni bela oznaka na skorjastem borovem deblu in hitro dosegli obzidje obnovljene cerkve svetega Martina. Cerkev je bila pozidana v 15. stoletju in ima zanimive freske. Zahtevna restavratorska dela so strokovnjaki začeli že leta 2002 in jih nadaljevali vsako poletje do 2009. Ob cerkvi je pokopališče, pred obzidjem pa se odpre razgled na razprostrano pokrajino od obrisov Kočevskega, preko snežniških pobočij do Vremščice, Nanosa, Kuclja, Javornikov, do Postojne, razgled na naselja in vasi, na kraško polje pri Narinu, … Z vrha smo opazili vlak, ki „vozi v daljavo“. Pot smo nadaljevali proti sosednjemu vrhu. Na razpotju smo opazili oznake za Krpanovo pot, oznaki za tematsko pot Parka vojaške zgodovine sta se pridružili knafelčeva markacija in puščica proti Narinu. Šli smo mimo kamnitega križa in čebeljnaka, skrbno zaščitenega pred medvedi. Počasi smo prišli do šilentaborskih hiš. Dobrodošlico nam je namenil izrezljan medved, ki je podpiral orehovo drevo. Zgradbe v zaselku so slikovite, oboki še klubujejo času. Na tabli ob poti je opis zgodovine tega kraja in nekaj fotografij. Na vrhu je stalo eno največjih gradišč. Železnodobno naselbino je obkrožalo mogočno obzidje. V drugi polovici 15. stoletja je na vrhu stal plemiški grad in protiturški tabor. V teh krajih je potekala zadnja bitka enega največjih kmečkih puntov v 17. stoletju. Previdno smo hodili po grebenu, prepadna stena je zaščitena z močno jeklenico, in opazovali cvetoče grme španskega bezga, videti je bilo, da se je ukoreninil v živo skalo. Veter nas ni nič prijazno božal in zato smo se začeli spuščati po ozki stezi v zavetje drevja in grmovja. Še čez travnik, previdno, da nismo pohodili kosmatinčkov, in dospeli smo do udobnega kolovoza.
Na razpotju smo se v senci visokih borovcev spomnili na Darinko; večkrat je bila z nami na pohodih za dušo in srce. Pogrešali jo bomo. V brezmejni tišini, v svetu drugačnih dimenzij, v brezčasnosti, v večnem miru, spokojnosti bo spomin nanjo kot šepet in ljubezen do gora., ki ne premineta.
Umirjeno smo nadaljevali pohod skozi redek gozd, svilnati svetlozeleni listki so odpirali okenca sončnim žarkom, da so osvetlili okroglaste češarke na poti in nas obvarovali pred zdrsi. Varno smo prišli do Kampa na sončnem vzhodu. Tu smo si vzeli čas za malico, tudi za ogled hišic in skupinsko fotografijo smo poskrbeli.
Zadovoljni zaradi lepega pohoda po krajih, ki jih še nismo obiskali., smo šli skozi vas Drskovče. Šepetaje smo se spraševali, kako uspe Mirku in Marjani najti tako lepe pohodniške smeri. A najlepšega še nismo videli – Mirko nas je vodil mimo hiš in obpotnega znamenja na Pot drskovških in zagorskih jezer. Najprej smo šli čez obokan kamniti most čez reko, nato po travniku ob strugi spokojne Pivke – le kdo bi si mislil, da zna ta reka tako rohneti po postojnskem polju in jamah? Še mimo preperele lesene brvi, po livadi do drugega kamnitega mostu in po cesti do avtomobilov v Zagorju. Tokratni pohod za dušo in srce smo obogatili z obiskom starodavnega gradu Kalc. Od njega je ostal le delno obnovljen stolp in nekaj kamnov porušenega zidovja. Pa grad ni tako nepomemben; zgradil ga je prednik nekdanjega raziskovalca Cerkniškega presihajočega jezera in upravnika idrijskega rudnika. V njem je živel pesnik, politik in narodni buditelj Miroslav Vilhar in tu je poučeval Fran Levstik. Morda pa je prav v teh krajih ustvarjal Martina Krpana?
Odgovora na to vprašanje nismo dobili, smo pa dobili razlago izvora imena Pivka – to je območje, polno izvirov, bruhalnikov, presihajočih jezer; kraških pojavov, ki „pijejo vodo.“
Tokratnemu četrtkovemu pohodu za dušo in srce mirno dodajamo še: za nova spoznanja in znanja. anb, DU Ajdovščina
