Za 200-ti četrtkov pohod smo načrtovali obisk Slavnika, ki se v tem času bohoti v pomladanskem cvetju. Žal se to ni uresničilo. Napoved vremena … naj bi deževalo, … se na srečo tistih četrtkovih pohodnikov, za katere slabega vremena ni, ni uresničila. Oprema za dež je ostala neuporabljena. Sonce je iz minute v minuto bolj grelo, tudi modro nebo proti Slavniku je naznanjalo dan z lepimi razgledi. Naslednjič Slavnik … zagotovo. Odločili smo se, da se izognemo mokrim potem in se sprehodimo po bližnji okolici. Šli smo mimo grajskega obzidja, šolskega poslopja, bazena, in kot jo imenujemo »sprehajalna« pot ob Lokavščku, do zaselka Čohi v Lokavcu. Po lepo urejeni poti, posuti s peskom, vodi tudi Lokarjeva pot, na kar nas opozarjajo informativne table. Ob poti je Ranč, kjer se pasejo konji, »bajer« v potoku – poleti urejeno kopališče, čez potok prehodimo dva lesena mostička. Opazovali smo še zadnje oblake, ki so zapuščali pobočje Gore od Kraguljca do Čavna. Pri Čohih smo nadaljevali po cesti skozi zaselek Gorenje do Izvira Hublja. Ustavili smo se pri koritu z vodo, naredili skupinsko fotografijo in na mostu opazovali izvir. Visoko nad izvirom smo iskali klopco, a jo zaradi olistanih dreves nismo našli. Pot v Ajdovščino smo nadaljevali po cesti mimo Fužin, starih okrog 450 let, delujočih do sredine 18. stoletja, ko so rudnik železa izčrpali, in cerkve sv. Antona Padovanskega. V Ajdovščini – Šturjah smo šli po poti ob Hublju, mimo novih stanovanjskih blokov, skozi ozke ulice »gase« do ajdovskega trga, kjer smo v kavarni ob kavici končali osem kilometrov dolg četrtkov pohod za dušo in srce. ms, DU Ajdovščina
