Živi muzej Krasa se nahaja med Sežano in nekdanjo slovensko-italijansko mejo, ob povezovalni poti stare avstro-ogrske ceste Sežana-Bazovica, imenovana Bazovska cesta. Med obema krajema so potekale trgovske poti proti tržaškemu pristanišču. Cesta je makadamska, utrjena z bankinami. Z določitvijo meje med Italijo in Jugoslavijo, leta 1947, je bil promet prekinjen. Po vstopu Slovenije v EU je bila cesta urejena za rekreativne namene. Urejenih je preko 20 kilometrov tematskih in sprehajalnih poti, tudi čezmejnih. Pot je bila leta 2017 izbrana za najboljšo tematsko pot v Sloveniji. Z Bazovske ceste so na levo in desno stran po ozkih stezah speljane poti, ki vodijo do kraških znamenitosti, pred katerimi je na kamnu vklesano ime znamenitosti.
Četrtkovi pohodniki smo pot začeli na za to urejenem parkirišču malo izven Sežane. Ob vhodu v muzej smo si ogledali informativno tablo poti, zavili v desno, po ozki stezi obdani s travo, s katere smo pobrali jutranjo roso. Prišli smo do prve kraške znamenitosti: Nova štirna. Štirna spada med redke ohranjene štirne sredi gmajne. Prebivalci so vložili veliko naporov, da se je v njej nabirala deževnica, ki si jo uporabljali za pitno vodo. Štirna je okrogle oblike, obložena s kamni, premera devet, globine pa tri metre. Vrnili smo se na cesto, ob kateri je v gradnji suhozidje, posebnost Krasa, ki daje značilnost in estetiko kraški krajini, na travniku pa je nekaj znamenitih kamnitih pastirskih hišk. Kmalu nas je smerna tabla pripeljala k Ludvikovi jami, v kateri so bile odkrite fosilne kosti velike kune. Po asfaltni cesti smo pot nadaljevali skoz vas Orlek. Na vaškem balinišču smo posedli po klopcah in zidkih in se okrepčali z dobrotami iz nahrbtnika. V križišču vasi smo prešli na kolovoz in mimo kala pri Orleku, ki je zaraščen s travo, v preteklosti pa je služil za napajanje živine. Naslednja kraška zanimivost je bilo Orleško škrapljišče. Do njega je vodila ozka steza, skoraj zarasla z rujem. Po nekaj ozkih kamnih se je večina pohodnikov povzpela na vrh škrapelj. Vrnili smo se na cesto do križišča z informativnima tablama, ki opisujeta značilnosti smodnišnice in kraških znamenitosti. Ogledali smo si nekdanje stare orleške smodnišnice (Orleška polverjera). Smodnišnice je zgradila italijanska vojska kot skladišče za razstrelivo, sedaj pa je v njih trim oprema. V času delovanja so bili vhodi v smodnišnice zastraženi z osmimi stražnimi stolpi, ohranjenih jih je še pet. V bližini se nahaja tudi Golokratna jama, ki je nastala kot udornica z rušenjem stropov nad podzemnimi votlinami. Po krajšem ogledu smo naredili skupinsko fotografijo. Na poti nas je čakala še ena znamenitost – pastirska hiška, na kateri je bil na kamen vklesan napis »Turkovca in Tomaževa hiška«, narejena decembra 2018 iz neobdelanega kamna. Pastirjem je nudila zavetje pred burjo in dežjem. Vračali smo se na kolovoz in mimo ohranjenih vhodnih stebrov v smodnišnico, ter na Bazovsko cesto, po kateri smo do izhodišča hodili še dva kilometra krožne poti.
Pot po Živem muzeju Krasa, približno polovico celotne trase – 10 kilometrov, smo hodili po ravninski poti s sto metri dviga in spusta. Sonce je kmalu posušilo jutranjo roso in mokre čevlje. Modro nebo so začeli prekrivati temni oblaki, a brez dežja. Po gozdnih stezah smo se nadihali svežega zraka, opazovali obarvan ruj in zelene travnike, polne dišečih in cvetočih jesenčkov. Lahko zaključimo, da je bil pohod poučen z veliko zanimivostmi, in za dušo in srce.
sm, DU Ajdovščina
