Kje so tiste stezice …
Četrtkov pohod za dušo in srce smo pričeli s prijetnim sprehodom med črniškimi domačijami, mimo opuščenih hiš in nato po udobni poti proti slapu Konjščak. Ustavili smo se na balinišču pred vhodom v sotesko. Prave volje in pripravljenosti za turnir nismo imeli in zato smo pot nadaljevali ob strugi potoka, malo navzgor, malo navzdol, mimo lesenega mostička, ko smo ugledali slap Konjščak. Srebrne niti vode so se prelivale čez navpično steno, ki so jo oblikovale plasti lehnjaka. Preko kamnine in zelenih venerinih laskov se je voda stekala v tolmunu pod slapom. Ustavili smo v Čebru. Previdno smo stopali po kamnih in prečkali potok. Na nasprotnem bregu smo s koleni grizli strmino po ozki stezici, palice so bile tokrat zelo uporaben pripomoček. In na vrhu Čebra – presenečenje v obliki nadaljevanja pohoda po stezici strmo navzdol. Pot je zahtevala vso našo pozornost, a prijetnega vzdušja, sproščenega klepetanja in šaljenja ni utišala. Nekaj časa smo hodili po levem bregu potoka, opazovali sotesko, kaskade, strme pečine in občutili bližino narave. Podrta drevesa so prispevala k pristnemu doživljanju narave, v katero je človek le malo posegel. No; ravno toliko, da je bila pot lepo prehodna, da smo lahko ubirali korake po široki požarni poti. Kmalu se nam je odprl razgled na Vipavsko dolino, na sončne griče in naselja ob cestah, vse do temno-azurnih voda, ki polnijo zajetje Vogršček. Spomnili smo se Gregorčičevih verzov o deželi rajskomili in po skupinskem recitiranju nadaljevali pohod pod ruševinami nekdanjega obzidja. Dospeli smo na vrh osamelca, griča, v Tabor. Tu je bilo že v 15. stoletju gradišče, služilo je za samoobrambo pred Turki, tudi kasneje – med boji Beneške republike in Habsburžani, pa še v prvi in drugi svetovni vojni, – je bil ta kraj strateško pomembna utrdba.
Na sončni terasi pri prvih hišah smo si spet vzeli nekaj trenutkov za razgled, pa kmalu šli mimo slikovitega vodnega korita do obnovljenega dela obzidja. Dvojni obokani portal je postal lepa kulisa za fotografiranje, obzidje pa nam je nudilo pripravno zavetje za malico.
Proti Črničam smo se najprej vračali po asfaltni cesti, čez mostova in mimo nekdaj velikega bajerja, dandanes je to plitev tolmun. Ob zapuščeni kapelici smo zaznali, da je tod nekoč vodila pot v dolino, sedaj je povsem zaraščena. Iskali smo drugo pot, najprej po zložnem travniku, nato pa strmo navzdol mimo opuščenega bunkerja v globel. Kmalu se je izkazalo, da grapa ni varno prehodna, zato smo se vrnili na travnik, nekaj časa med grmovjem iskali pot, se klicali, čakali in nato spet iskali … Naslednje minute so bile najbolj primerne za znano pesem Kje so tiste stezice, ki so včasih bile, … Saj potk je bilo kar nekaj, a po njih so stopale le srne, za naše korake niso bile primerne, za sekanje grmovja pa nismo imeli orodja. Pomagali smo si s pregovorom „Kdor išče, ta najde,“ in tokrat se je izkazal za resnico, saj smo se uspešno prebili skozi grmovje in robidovje do ograde za živino, krave za žico se niso dale motiti. Od tu naprej smo šli po betonski poti in hitro prišli do prvih hiš v Črničah.
Šli smo še do vojaškega pokopališča pod vasjo. Pod temnimi borovci počiva preko 450 vojakov, mladih fantov, pretežno pripadnikov Karlovškega pešpolka. Ranjeni so bili na fronti, ki je 1917. leta divjala 15 km zahodno od kraja in se zdravili v bolnišnici v Črničah.
Na pohodu smo z vzpenjanjem in spuščanjem skrbeli za srce. Prijetno smo se pogovarjali tudi o naslednjem pohodu, ko bomo šli v Opatijo in že rezervirali zadnje sedeže v avtobusu. Z vedrim klepetanjem, smehom in šalami smo poskrbeli za dobro voljo. V naravi smo se sprostili, na pokopališču zamislili. Ta mozaik občutenj je obogatil naše duše.
anb, Društvo upokojencev Ajdovščina
