Na Krasu je krasno –
nikdar ni prezgodaj,
nikdar ni prekasno:
vse je zmeraj o pravem času,
na Krasu.“
(Miroslav Košuta)
Med bori smo se v jasnem, že skoraj pomladnem dnevu sprehajali četrtkovi pohodniki. No, najprej z avtomobili do Bazovice, nato nekaj deset metrov med kraškimi hišami in borjači do Ressljeve ceste in naprej v Živi muzej Krasa
Na prvem trojezičnem panoju smo prebrali, da so pot načrtovali in postavili italijanski in slovenski gozdarji po nezahtevnem terenu med Bazovico in Lipico, tudi do Sežane ni daleč. Ob portretu češkega izumitelja Josefa Ressla smo se seznanili z njegovim skrbnim pogozdovanjem Krasa. Hodili smo po široki poti po gozdu Igovec, opazili svetila in infrardeče oddajnike ob poti; tudi na stare table z opozorili na državno mejo smo naleteli. Tokrat smo sproščeno pozdravili nekaj sprehajalcev, tekačev, tudi kolesarje smo srečali.
Naslednja tabla je predstavila gozd na presečišču podnebij; res so večino tega bogastva sredi 16. stoletje izčrpali, ohranili so se le skromni ostanki Igovca in kraška gmajna. Sredi 19. stoletja so tu začeli pogozdovati s črnim borom, gabrom, jesenom, puhastim hrastom, javorom, maklenom, češminom, drenom, …
Opazili smo veliko suhih zidcev, morda celo ostankov nekdanjih „japnenc“. Mnogo rok je dneve in dneve čistilo travnate ravnice in gradilo te zidce, s pokončnimi večjimi skalami so označili vhode na parcele, danes se kamenje ponekod posipa, drugje ga prerašča bujno zelenje mahov.
Table ob poti so nas seznanjale še z upravljanjem gozdov, z živalstvom in z geologijo. Kamnina naj bi nastala pred 70 milijoni let, pred 25 milijoni naj bi se dvignila iz morja, od takrat dalje pa je krhki apnenec izpostavljen deževnici z ogljikovim dvokisom. Narava nam je svoje stvaritve predstavljala v obliki žlebičev, škrapelj, razpok, ponvic, špranj, globokih vrtač in skrivnostnih votlin in brezen.
Na Ressljevi poti ni šlo brez omembe morja, gradnje ladij, makete ladijskega vijaka, pa tudi vodnjakov, štirn, korit, kalov Kras ne bi bil tako edinstven.
Prispeli smo do brezhibno zgrajene široke ceste, nekdaj povezave med Dunajem in Trstom. Nekdaj zelo prometna, cesarska cesta, nato železna zavesa med dvema sistemoma, danes rekreacijska pot, ki povezuje ozemlja in ljudi.
Mimo kala smo ubrali korake do štiridebelnega bora. Kmalu smo zapustili cesto in nadaljevali naš pohod po stezah in stezicah med grmovjem v Živem muzeju Krasa, ki je bil v letu 2017 izbran za najboljšo tematsko pot po Sloveniji. Ogledali smo si kamnito pastirsko hišico, in z grenkobo šli mimo razpadajoče karavle. V boljšo voljo nas je predramil Napoleonov hrast: mogočno drevo, ki širi veje proti nebu že stoletja. Idealno ozadje za skupinsko fotografijo. Pot nas je vodila med osamelci, ki so oblikovali delček slikovite soteske, do kamnitega okna; no, majnše je od našega otliškega, a v skoraj mistični okolici vredno ogleda, tudi fotografije. Videli smo še apnenčasto gobo, ki nudi podlago skromni borovi sadiki. V naravni forma vivi je bilo motivov za fotografiranje več kot dovolj, ustavili smo se tudi pri kamnitih gobah. Ob jurčku smo imeli dovolj časa za malico in za skupinsko fotografijo.
Čas je (pre)hitro mineval, pohiteli smo po cesti in se dobre volje vrnili na izhodišče.
Današnji pohod je bil izjemno doživetje za duše. Ob hoji, sproščenem kramljanju in občudovanju kraških pojavov, so nam „zaigrala srca“ in sončno vreme se nam je oddolžilo za deževna četrtka.
anb, Društvo upokojencev Ajdovščina
