Razbesneli burjaški jezdeci so rogovilili nad Vipavsko dolino, drevje za starim mlinom je ječalo, a četrtkovi pohodniki si nismo vzeli prostega dneva; jih je bilo že doslej obilo. V dobro voljo nas je spravila tudi ugotovitev Novogoričana, da imamo v Ajdovščini sicer dober zrak, le prehiter je. In ker naš cilj ni tekmovanje z naravo, smo soglašali, da se bomo poskušali  sunkom vetra izogibati.

Korake smo začeli ubirati po šturskih ulicah, pod Žapužami in skozi Kožmane, nato ob potoku do Dolge Poljane – niti nismo bili prepihani, a kape in vetrovke so bile nujna oprema. Že v začetku Dolge Poljane smo se začeli vzpenjati po cesti proti Budanjam. Za opazovanje doline ni bilo časa, toda sadovnjaki in lepo obzidan studenec so pritegnili našo pozornost. V Budanjah sta nas pozdravila le dva psa, ljudje so bili ali v zavetju hiš ali v službah; le obnovljene hiše in plakati za koncert so dokazovale, da je vas živa. Šli smo mimo cerkve in nekdanje šole in po strmi cesti proti budanjskemu športnemu parku na Ravnah. Burjaški jezdeci so bili že naveličani naše prisotnosti in so nas pošteno ovirali pri hoji do ravnice in  igrišča. Pa se nismo vdali; v zavetju ob kontejnerjih – tu vadijo nadobudni lokostrelci  – smo se ustavili, se okrepčali in fotografirali. Z novimi močmi smo se uspešno zoperstavljali sunkom burje in dosegli cesto proti Colu. Nekaj deset metrov smo hodili v gosjem redu ob robu ceste, nato po prijetni zložni poti skozi grmovje, mimo studenčkov do večjega travnika. Na njegovem robu so bile nekakšne zgradbe, spredaj pa posajena drevesa. Kmalu smo prišli do kolovoza proti Podrti Gori. Ja, položen kolovoz je kaj hitro pokazal zobe. Saj poti niso neumne, toda o teh strmih ruševinah kolovoza pa tudi ne moremo reči, da  sodijo med  normalne pohodniške poti. Res smo bili v prijetnem zavetju – še burja nas je pustila pri miru, ko smo hodili po pravih »balotah« v strmino. Dobrovoljno in med klepetom smo se hrabrili in res kar kmalu dosegli plato s prelepim gozdičem pred osamljeno nekdanjo kmetijo na Žagriži. Zaradi dobrega razpoloženja in da ne bi bilo vsega lepega prehitro konec, smo se odločili za daljšo pot v dolino. Šli smo čez travnika, mimo lovske preže in starodavnega mogočnega drevesa  in nato v stilu današnjega nabiranja kondicije po ozki stezici navzdol. In to res zeloooo navzdol. Mirko nas je spomnil na zbranost in previdnost pri hoji, mi pa smo najprej opazili prve zvončke; no, pa se vsi srečno spustili do širše poti in nadaljevali pohod proti dolini po poti, ki gre »čez Štengce« na Kovk. Hitro smo prišli na požarno pot in kolovoz v Grivče ter se šele tu spet srečali z burjaškimi jezdeci.

Dobre volje in prepričani, da v naši bližnji okolici najdemo poti, ki jim tudi besnenje vremena ne »pride do živega«  smo se v Ajdovščini poslovili. No, ja te poti je treba poiskati, poznati, ali pa se pridružiti četrtkovim pohodnikom, ko spoznavamo nove poti in v prijetni družbi in skrbnem vodenju umirjamo dušo in krepimo telo. ANB