Iz Kanala smo šli najprej po cesti do podhoda pod železnico, zavili na desno in se  po asfaltni cesti počasi vzpenjali mimo moderno zgrajene hiše z urejeno okolico do kamna z napisom Pečno. Že sam vstop v park po strmi poti z vklesanimi stopinjami v živo skalo in jeklenico nas je uvedel v poseben svet; svet  pravljične harmonije prvobitne narave, domišljije in umetnosti, svet tihote, spokojnosti in svet, ko začutimo bogastvo ustvarjalnosti. Pokukali smo skozi stekleno rotundo, z nasmehom pozdravili vrsto glinenih človeških figuric in tiho stopali mimo olesenele velikanke, ki je kukala izpod drevesnega dupla. Šli smo čez prostrano ravnico , ki jo omejujejo polkroglaste skulpture. Tu stoji  brunarica – galerija na kolih, tu je čitalnica s knjigobežnicami  in tu je prvo križišče urejenih gozdnih stezic. Skrbno so speljane ob strugi hudournika, mimo ruševin pradavnega zidu, čez mogočne korenine  do  niza prikupnih glinastih ptičjih hišic in do visečih keramičnih ploščic, ki so zazvenele kot zvončki. V tem pravljično spokojnem svetu smo prišli tudi do opomnika »naj se nikoli ne ponovi« v obliki granate iz prve svetovne vojne. Tu smo postali za nekaj minut, Mirko je poiskal nadaljevanje poti – ja, ta naravni park je, milo rečeno, orientacijsko zapleten. Po strmi gozdni poti smo počasi zapuščali ta edini zasebni park pri nas. Mirko nam je obljubljal soočenja z robidovjem, pa tega skoraj ni bilo  ob poti. Smo pa zato preplezali ali se plazili pod številnimi debli podrtih dreves, kar nam je dajalo le prijetna spoznanja, da zmoremo hoditi po prvobitnem svetu. Med prijetnim kramljanjem smo se vzpeli do makadamske gozdne ceste – pa ne, da je gozda že konec! No, kmalu smo spet zavili v skromno pomladansko senco listavcev in prišli do lepo obnovljene stare hiše na travnatem pobočju, ki so ga krasili šopi rumenih narcis. Čez travnik, mimo urejene okolice vikend hišic  in spet med drevje po mehki poti proti Ligu. Počasi  smo se vzpenjali, klepetali, se vznejevoljili ob kupu salonitnih plošč, ki jih je nekdo privlekel v ta svet mirne narave. Še malo vzpona in prišli smo do asfaltne ceste in kapele ter ugledali  cerkev Marija Celje. Mogočni macesni, ki  bdijo nad planoto, si sramežljivo raztezali nežne zelenkaste iglice in nas nagovarjali, naj jih obiščemo tudi jeseni, ko so odeti v zlate suknje. Trdno obzidje varuje cerkveno stavbo z visokima zvonikoma.  Tu se nam je odprl razgled na Korado, svetišče na Stari Gori, Benečijo, tolminske hribe in zasnežene vrhove Julijskih Alp, na Krn, pa vse tja proti Sveti Gori. Na klopcah smo posedeli in si vzeli čas za malico.

Vračali smo se po Poti treh svetišč. No, ja , da je pot v nebesa strma, smo vedeli,  a ta pot iz Kanala na Lig, ji je zelo podobna. Po nekdaj tlakovanem kolovozu smo se spustili do prvih hiš Čolnice – lepo urejenega  zaselka, nato spet strmo navzdol po gozdu do kapele, nekaj ovinkov, čez cesto in po kolovozu v Park Pečno. Za povratek v Kanal smo ubrali stezo ob hudourniški strugi, nato skozi podzemni rov do poti nad mivkasto plažo ob Soči.  Dobre volje in polni prijetnih občutkov, da smo tokrat poskrbeli za dušo in telo, smo se vrnili do avtomobilov. Prehodili smo skoraj 14 kilometrov, se vzpeli za več kot 500 višinskih metrov (in prav toliko spustili) in preživeli lep dopoldan v prijetni družbi.   Anb