Deževna vremenska napoved in oblačno jutranje nebo nista obetala lepega dne, a za starim mlinom se nas je zbralo za tri polne avtomobile četrtkovih pohodnikov. Nameravali smo na Erzelj in se zato odpeljali čez Planino, na Erzelju nas je domačin – nekdaj Ajdovec – pozdravil in usmeril proti »stari šoli«. Tu nas je že čakala naša pohodnica z Goč in skupno smo zavili po asfaltni cesti proti Taboru. Namenili smo prehoditi del tematske poti Med zaselki in studenci, za nas pa je bil to pohod od kotičkov za dušo do predelov, ko smo krepili srce. Že pred vzponom smo si ogledali Knjigobežnico, lepo opremljeno bralno hiško z udobnimi fotelji in kar bogato založenimi knjižnimi policami; pravi kotiček za duše. Mi smo nato delali za srce: po strmi cesti najprej do urejenega nasada sivke, desno mimo kapelice, nato do cerkvice svetega Lovrenca. Na tabli smo prebrali, da je bila cerkvica sezidana konec 15. stoletja znotraj obzidja protiturškega tabora. V notranjosti je beneško-furlanski zlati oltar. Za cerkvico je obnovljen vaški vodnjak, skrbno zaščiten z železnim pokrovom. Po nekaj metrih res strmega vzpona smo prišli do cerkve svetega Mihaela, sredi samega tabora, kar naj bi bilo omenjeno že v 13. stoletju, pozidano pa v 15. Branje zgodovine s tabel smo združili s prvim krajšim počitkom, predvsem pa z razgledovanjem po okolici. Spustili smo se nazaj do kapelice, tu šli desno po kolovozu navzdol mimo nastajajočih teras do izvira Pod Pajšto. Pajšta je kamniti obok, ki varuje studenčnico, smo prebrali. In res je ta izvir prav pravljično lepo urejen. Spokojno jezerce obkroža gosto zelenje, mala vodna leča lebdi v vodi, iz izvira v votlini počasi teče voda po kamniten žlebiču pod obokanim mostičkom v jezerce, potka okrog ima skromno ograjo in to je spet kotiček za dušo. Nad izvirom smo se med kamnitimi skulpturami povzpeli do lepo urejenega pobočja, se spet napolnili duše z domišljijo ob domiselni stavbi in skupinah vitkih vilinskih silhuet. Potem pa – za srce – po kolovozu malo navzdol, mimo hiš, po ravnem skozi poraščeno gmajno do znamenja nad Gaberjami. Tu je bila nekoč cerkev svetega Petra, danes je ostal kovinski križ z zvončkom – obvezno smo pozvonili za dobro vzdušje; morda za srečno pot navzdol, morda pa za skrite želje. Blizu tega znamenja smo prišli do zametka muzeja v naravi: kolibe za žganjekuho. Gaberci so to počeli ilegalno v treh državah in si tako služili kruh. V kolibi so razstavljeni predmeti za žganjekuho, natančna razlaga je opisana in ilustrirana na tablah. Prav dosti časa nismo imeli, saj smo se morali spustiti po res strmem kolovozu do potoka. Tu smo v zavetju dreves pozorno stopali med vlažnimi drevesnimi koreninami, po spolzkih kamnih čez vodo, sledili strugi, opazili sledove divjih prašičev in si ob šumljanju vode odpočili oči in polnili duše. No, tišino smo bogatili s pridušenim govorjenjem. Kmalu smo zapustili pot ob potoku in šli levo po kolovozu tako navzgor, da so postale besede bolj redke. Zaradi dela za srce nam je postajalo vroče, slekli smo odvečne jopiče in osvežile so nas prve kapljice. Pa se je nebo že pod vrhom premislilo, kapljice so se posušile preden so nas dosegle, hladen piš je poskrbel, da smo spet oblekli vetrovke. Kmalu smo se povzpeli do ceste med vinogradi in nasadom sivke. Ustavili smo se na kraju z obeležjem za partizansko bolnico Vero in si vzeli čas za malico. Svinčeno modro nebo nas je prepričalo v nadaljevanje poti do Vode pri cekeli (cekel je ledinsko ime za območje med vinogradi, kjer je vodni izvir) in po asfaltni cesti mimo ruševin nekdaj velike domačije spet do stare šole in avtomobilov. Za dobro voljo je prispeval še znani domačin – nekdaj Ajdovec z dobrim orehovcem, da se ne bi ob grožnji nevihtnih oblakov prehladili.
Danes smo ugotovili, da imajo naši pohodi za dušo in srce še dodano vrednost: izmenjavo receptov, kuharskih skrivnosti, opisov poti in doživetij na pohodih, še kaj o konjičkih, pa nasveti za zdravo življenje, nekaj geografije, nekaj botanike, …, kakšna šala in čas hitro mine.
»Pravi čar peš hoje ni v hoji in ne v pokrajini, ampak v govorjenju. Hoja daje takt premikanju jezika, požene kri po žilah in spodbudi možgane; pokrajinska kulisa in vonj po gozdu obdajata človeka z nevsiljivim čarom in tolažita oči, dušo in um; toda vrhunski užitek prinaša pogovor.« (Mark Twain)
Anb
