Četrtkovo jutro ni obetalo lepega vremena, težak meglen in oblačen zastor je zakrival Čaven in Goro, prvi žarki so sramežljivo božali Vipavski križ in pohodniki smo se pripravljali na krajše sprehajanje proti zahodu. Ko se je Mirko pripeljal z avtomobilom in nas spomnil, da že nekaj tednov omenjamo Sveto Trojico tam nekje pri Pivki, smo uvideli, da sprehodka ne bo.
Nekaj zadrege z avtomobili smo hitro rešili – del zgodbe našega druženja so tudi sproščeni pogovori in šale med vožnjo, le vozniki so vzorno zbrani in varno sledijo srebrnemu berlingu. Najprej po avtocesti v Postojno, skozi jutranjo meglo proti Pivki. Prav zadovoljno smo pozdravili prve sončne žarke, ki so nas spremljali skozi lepo urejeno vas Trnje. Pot smo nadaljevali z vožnjo po makadamski cesti skozi grmovjasto poraščene senožeti, mimo osamljenih borovcev, skozi redek gozd do planjave z obsežno ogrado. Ovac nismo vznemirjali, sta pa hitro zastrigla z ušesi oba lepa psa čuvaja. Nekaj metrov naprej smo se pripeljali do križišča, srebrni berlingo – in vsi za njim – smo se ustavili, izstopili in se umaknili lovskemu terenčku in ogromnemu traktorju. Takoj smo opazili prijeten piknik prostor in veliko tablo, da prihajamo v bližino območja Poček. No, kakšnih opozoril ni bilo, zato smo zakorakali po cesti skozi jesenski gozd. Listje je rumenelo, rjavelo, odpadalo, le šelestelo je bolj sramežljivo. Pa smo zato bili mi bolj glasni, saj hoja po dokaj urejeni cesti ni zahtevala večje pozornosti. Prav lagodno smo prišli do prvega kažipota, ki je kazal na stezo navkreber. Nismo mu podlegli, makadamska cesta po pobočju Grohuta je bila bolj vabljiva. In tako smo šli po pesku do naslednjega kažipota, veljavo mu je dodala tudi markacija in nas prepričala, da moramo bolj navkreber, malo tudi po ravnem mimo velikih luž in navzgor po kamniti vlaki. Počasi smo se vzpenjali in takoj, ko smo ugotovili, da nam oblaki nudijo prijeten hlad za vzpenjanje, je posijalo sonce. Ob nepravem času, se ve; a je nejevolja kmalu spet priklicala oblake. Po stezi smo spet prišli do ceste. Pa je bil nad cesto kamen z markacijo, vklesanim angelčkom in puščico navzgor. Dilemo ali bi ji sledili ali ne, je kmalu rešila Vesna, češ da je ta pot bolj primerna za vzpenjanje in bomo šli po cesti raje navzdol. Ja, šli smo po strmi poti med stoletnimi bukvami in počasi se nam je odpiral pogled na spomenik in cerkvico na vrhu – kolikor smo ga med plesom megle in mrzlega vetra ujeli v redkih trenutkih. Veter je ostro rezal med ušesi in hitro smo iskali zavetja pod obnovljenim zidovjem; le bežen pogled smo namenili Palškemu in Petelinjemu jezeru, obe bogato napolnjeni z vodo. V veliko zadovoljstvo in zelo prav nam je prišla odprta »lopa« pred cerkvijo, da smo se lahko seznanili z zgodovino. Mirko je imel s seboj podroben opis (le na kaj vse se pred pohodom spomni, bravo!). Cerkev na tem vrhu je bila zgrajena že 1672. leta, pogorela je med 1786 in 1811, gradnjo sedanje so pričeli 2003. Na ruševinah je zrasla lepa cerkev- gradilo jo je podjetje Marc iz Ajdovščine in jo septembra 2009 dokončalo. Kasneje, 2017., so dogradili še lopo, ki lepo zaokroža zgradbo. Občudovali smo elegantno preprostost zgradbe in opreme, skozi gartre na vratih videli lepo oltarno sliko, ob vhodu pa (na hitro zaradi mraza in vetra) kipa nadangelov in klesane okenske obrobe.
Veter in mraz, pa tudi ura sta nas opomnila, da moramo navzdol. Najprej po cesti s postajami križevega pota, ki so jih uredili in opremili kamnoseki. Nekje sredi tega pota smo ubrali bližnjico; tokrat res strmo, strmo in zelo počasi navzdol. Tolažilo nas je le to, da gremo dol in niti na kraj pameti ne bi šli po tej poti navzgor. Za varen sestop na kolovoz sta poskrbela Zdravko in Mirko, požagano deblo sta postavila za držalo, v brežino izdolbla stopinje, pa še roko sta nam podajala. Hvala. Ta strma bližnjica je povzročila, da smo pri naslednji oznaki za vas Trnje kar zmigovali z glavami, a pogum je odlika pohodnikov – in smo šli po stezi skozi lep gozd, tudi med kamni in skalovjem, čez pobočja pod Velikim in Debelim vrhom. Odpirali so se nam lepi razgledi na presihajoči jezeri, ravnice in naselje v dolini. Pri avtomobilih smo ugotavljali, da smo prehodili nekako enajst kilometrov, se še enkrat ozrli na vrh, tokrat brez meglene kape in dobre volje zaključili krožno pot, saj smo poskrbeli za duše in srca – bolj klepetavi tudi za govorilne organe, predvsem pa preživeli dopoldne v prijetni družbi in osvojili smo tisočak.
Le rokavice in kape bomo za naslednje pohode dodali v nahrbtnike.
anb
