Pa se sliš´, pa se sliš´, … od svetega Miklava zvonček
Stari slovenski običaji, miklavževanje, prebuja prijetne spomine, riše rahle nasmeške na lica, zgladi gube in gubice, da dobrovoljnega razpoloženja niti ne omenjamo. Prav tega smo prinesli v četrtek dopoldan na običajno zbirno mesto za starim mlinom; no, mlina že zdavnaj ni več, zbiranje pohodnikov je postalo prav tradicionalno. Tudi zadrege pri izbiranju pohodniških smeri že zdavnaj ni več. Samoumevno smo se odpravili na obisk k “Miklavu”. Vožnja do Vipave je bila kratka, strmino do kampa Tura pod ostenjem Nanosa so nam olajšali avtomobili.
Pa smo kaj kmalu okusili, da višine dosežemo le z vztrajnim vzpenjanjem. Kolovoz od table z smerokazi nad parkiriščem do velikga panoja o Vipavskem plezališču nas je hitro ogrel. Kmalu se je položil in nadaljevali smo v prijetnem sprehajanju. Še olistani hrastiči in grmovje varujejo pot pred burjo, je pa rastlinstvo dovolj redko, da smo lahko opazovali sončne žarke, ki so počasi božali zaselke na obrobju naše doline; nekaj toplote smo bili deležni tudi mi. Počasi smo šli nad najvišjim vinogradom in ugibali, kje se radožive trte odžejajo – no, do poldneva smo to uganko rešili, sicer ne prav brez težav, a …nekaj hribolazniškega vzdušja smo doživeli na res strmem delčku poti. Na tem koščku spolzke in blatne poti je suho listje samo oviralo varne korake in predvsem smo razmišljali, kako se bomo varno spuščali po taki drsalnici. Ker pa upanje vedno umre zadnje, smo tiho upali, da se Mirko ne bo izneveril in, kot vedno, našel drugo pot za povratek.
Kmalu smo dosegli sončno planotico s slikovito cerkvico svetega Nikolaja in, seveda, brez zvonjenja ne gre! Naj zvonček ponese našo dobro voljo tja do Gradišča, Podnanosa, čez širno vipavsko polje …
Široka in kar lepi cesti podobna pot nas je vabila k povratku. Kmalu smo ugotovili, da je bil to le “reklamni oddelek” lepe poti, saj so spolzki kamni zahtevali umirjene stopinje, palice so bile primerna pomoč. Počasi smo se spuščali proti dolini in na položnem delu kolovoza že šumeli s suhim listjem po poti. Toda Miklavža redno spremljajo tudi parklji; mi jih sicer nismo srečali, so nam pa pošteno zagodli, ko so vse vode izpod Nanosa nalovili prav na našo pot. Tako smo malo počofotali, mnogi smo ob ugreznjenem stopalu v blato rekli “o, Marija”. In teh “o, Marija! Je bilo kar precej, pa tudi “o, kako lepo,” je bilo slišati ob klopotanju mlinčka, ki ga je nekdo postavil sredi potočka. Samo globok občudujoč vzdih smo namenili umetni votlini, ki jo je, spet nekdo, naredil iz ogromnih skalnatih blokov. Doumeli smo, da mlade trte v najvišjem vinogradu lahko najdejo dovolj vode, ker smo jo mi imeli to dopoldne vrh glave dovolj. Počasi smo prišli do sončne jase, opazili mrežnato ograjo igrišča in presenečeno ugotovili, da smo pravzaprav že na cilju. Še fotografiranje, šaljivi komentarji ob razstavljenih strganih plezalkah in gojzarjih, nekaj krepkega in zdravilnega za telo, pa veliko dobre volje in zadovoljstva, saj je prijetno dopoldansko druženje hitro minilo in krepilo naša srce in duše. anb
