Tradicionalno si že nekaj let četrtkovi pohodi za dušo in srce, v decembru izberemo ogled enega praznično okrašenega mesta. Letos smo si s pohodom na Ljubljanski grad izbrali Ljubljano. Malo pred deseto uro se nas je 35 pohodnikov odpeljalo v Postojno. Tu smo se vkrcali na vlak, in to na »ta plav« vlak, kot mu rečemo mi. Je bolj udoben kot tisti, ki smo ga vajeni na bohinjski progi. Po dobri uri vožnje, (malo zamude), smo bili v Ljubljani. Žal smo že med vožnjo s pogledom skozi okno ugotovili, da se s sončne Primorske peljemo v megleno Ljubljano … a upanje je še ostajalo. Megle ni bilo, bilo pa je oblačno. Ker je slabo tudi za nekaj dobro, se je zaradi oblačnosti prej stemnilo in so tudi lučke prej zažarele. Zaradi njih smo tudi prišli v Ljubljano.
Z železniške postaje smo šli po Resljevi ulici preko Zmajskega mostu in Vodnikovega trga z njegovim spomenikom. Tu je osrednja ljubljanska tržnica. Oblikoval jo je Jože Plečnik, zato se je včasih imenovala Plečnikova tržnica. Vodnikov trg in tržnica sta zaščitena kot kulturna spomenika državnega pomena. S tržnice smo zavili v Študentsko ulico. Po ozki in strmi ulici ter nekaj stopnicami smo se povzpeli na Ljubljanski grad. Na grad od leta 2006 pelje tudi tirna vzpenjača. Ko smo se vzpenjali po strmi stezi je bilo slišati glasove: zakaj gremo peš, ko bi se lahko peljali. A to je bila samo šala, … smo le pohodniki.
Grad je bil pravljično okrašen s stojnicami, vodnjakom želja, pač z vsem, kar veselemu decembru pritiče. Pod grajskim dvoriščem počiva ljubljanski zmaj, ki ga je naredila naša rojakinja kiparka Tea Curk Sorta. Povzpeli smo se na razgledno ploščad in občudovali Ljubljano. Ugotovili smo, da sta grad in ta del Ljubljane pravzaprav na otoku, ki je nastal z izgradnjo Gruberjevega kanala in je z ostalim mestom povezan kar z 28 mostovi. Še sprehod do Šanc, ki jih je Plečnik preuredil v prijetno sprehajališče in spustili smo se na Vodnikov trg, šli preko Zmajskega mosta in po Petkovškovem nabrežju do Centra Rog. Po burnih dogodkih med prenovo so ga odprli konec novembra. V njem je našlo mesto kar devet različnih delavnic, laboratorijev, npr. lesna, tekstilna, kovinarska, računalniška, kuharska, fotografska, lončarska, kjer si lahko ob strokovnem mentorstvu sami kaj izdelate oziroma ustvarite. Nekaj takega imamo tudi v naši Ajdovščini in sicer v Garaži na Vilharjevi ulici. V centru Rog ima prostore tudi splošna knjižnica, razne večje in manjše konferenčne dvorane, študijske sobe, pa še kaj bi se našlo. V času našega obiska je v vseh nadstropjih potekal praznični sejem. Po nabrežju smo šli še mimo Žitne brvi, še nekaj ajdovskega, saj jo je izdelalo Primorje, mimo Plečnikovih zapornic in čez dvonivojski Fabianijev most in prišli do Cukrarne. Iz šolskih dni se spomnimo, da je bila Cukrarna zatočišče predstavnikov naše moderne in da sta tukaj umrla Dragotin Kette in Josip Murn Aleksandrov. Tudi to ogromno poslopje je več desetletij čakalo na prenovo in je sedaj namenjeno galerijski dejavnosti z zanimivo urejenimi razstavnimi prostori. Preko Ambroževega trga in leta 2019 odprtega Prekmurskega trga, urejenega ob 100. obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, preko tržnice in pod Plečnikovimi arkadami smo se napotili proti praznično razsvetljenemu centru mesta. Sprehodili in občudovali smo umetnine okrasitve, malo pogledali po številnih božičnih stojnicah in se okrepčali s kuhanim vinom. Tudi barvno razsvetljen Ljubljanski grad se je svetil v vsej svoji lepoti.
Ob dogovorjeni uri smo se zbrali pri Prešernovem spomeniku. Po okrašenih ulicah smo se vrnili na železniško postajo, kjer nas je čakal vlak za Postojno. Z avtomobili smo se v večernih urah vrnili domov. To je bil malo drugačen četrtkov pohod za dušo in srce.
Velik hvala Zdenki, ki nam je med sprehodom lepo opisala znamenitosti. zž, ms
Naslednji četrtek bomo šli po Oljčni poti na Brjah in na družabnem srečanju zaključili leto 2023.
