Žal smo šele popoldne slišali, da je danes dan poezije, ker bi lahko ta četrtkov pohod naslovili z dobrovoljno pesmico: “Kaj odmeva mi korak, ko … dobra volja je najbolja!” Skrb za dušo in srce, vesela družba, dobro izbran cilj, skrbno vodenje in naši koraki so odmevali nad Solkanom. 

Jasno nebo in prijetni sončni žarki so nas pozdravili v Ajdovščini, nas še nekaj časa spremljali, v Solkanu pa nas prepustili  oblačni kopreni in mrzlemu pišu, ki je vel po dolini. Zdenka nas je spomnila, da smo ugledali stolp kot ostanek solkanskega dvorca – tu so namreč imeli premožni Goričani več dvorcev. Šli smo mimo cerkve in po ozki ulici navkreber. Ob poti pod goriško obvoznico smo opazili skoraj zapuščene vrtove in se soočili z močjo vode ali ledu, ki sta podrla gmoto skal in grušča na vrtno lopo. Pohod smo nadaljevali po razdrapani stezi, ujeti med zavozlanim robidovjem in suho, še bolj razbito strugo hudournika. V turističnem vodniku izpred druge svetovne vojne pa je pisalo, da so tu lepi drevoredi!  Steza je bila začuda dobro prehodna; no, kasneje smo ob strmih klančkih in odtisih gum v mokri zemlji ugotavljali, da je tudi prevozna za kolesarje. Kmalu je potihnil odmev korakov, kamenja je nadomestila mokra zemljina. Palice so nam pomagale pri vzpenjanju, sapo smo zajeli na ravnih delih poti, da smo lahko sproščeno klepetali. Ob poti smo videli lobodike, ki so se polepšale z rdečimi jagodami, trobentice so namesto sonca sijale v rumenih klobučkih, modri jetrniki so delali družbo zelenemu tevju. Hodili smo skozi goščavo drevja, ki raste v nekakšnih šopih, prepletenih stebel robidovja in srobota – tega bi bil Tarzan posebno vesel. Mi smo bili bolj skromni, razveselili smo se vsakega poganjka špargljev. Počasi smo  prišli do razmočenega terena. Kanček adrenalina sta nam vzbudila mostiča, sestavljena iz nažaganih vej. Kmalu smo prišli do asfaltne ceste in zavili levo proti Kekcu. Na tabli ob cesti smo prebrali, da smo pri Sveti Katarini – Kekcu, na Poti miru od Alp do Jadrana. To območje je bilo pomembno že v preteklih časih, tu je bilo prazgodovinsko gradišče, v poznorimskih časih pa so tu zgradili utrdbo s stolpi.  Boji med prvo svetovno vojno so tem krajem pustili neizbrisen pečat.

Pred kočo smo se udobno posedli, si vzeli čas za malico in razgled na Kromberk,  Gorici in Solkan, vse tja do Oslavja in proti Brdom. Prijazna oskrbnica koče nas je pozdravila in fotografirala. Bolj radovedni smo raziskovali okolico. Tako smo na plošči prebrali, da so “delovnemu človeku v razvedrilo in počitek v letu 1956 in 1959 zgradilo in v počastitev …. odprlo planinsko društvo …”. Zanimive so  jaslice v naravni velikosti za kočo, pa Božičkova hišica s pošto v zavetju zidu. Imena Kekčevih prijateljev in manj prijateljev so lepo vzidana nad vodovodno pipo, okolica je urejena, daljnovodi rišejo po nebu smeri današnjega razvoja, pokanje v jeklenih konstrukcijah  skuša meriti ritem ptičjemu petju. 

Dopoldne je ob smehu in kramljanju hitro minevalo. Ob povratku smo v škarpi pod teraso še pozvonili z zvončkom, si ogledali maketo zidane cerkvice in hišic in nadaljevali pohod malo po asfaltu in nato po pešpoti, čez skalnati prag, po gozdu in med goščavjem v dolino. Samo ostarela češnja ob poti, ki je sramežljivo razpirala cvetove na veji, je ob zaraščeni hišici morda še pomnila čase, ko so bile plante v terasah skrbno obdelane in se je gospodar odpočil v senci dreves; mi smo morali skozi ostanek železnih vrat, čez hudourniško strugo, nad ostanki plastičnih posod, mimo robidovja, vrta s podorom, pod obvoznico in po ozki ulici do trga pred cerkvijo v Solkanu. Šele ob povratku smo si vzeli čas za ogled zidu, postavljenega 2001. leta ob tisočletnici kot opomnik za … polovico gradu,ki se mu pravi Solkan in polovico vasi, ki se v jeziku Slovanov imenuje Gorica … anb