Nič kaj obetavna četrtkova  vremenska napoved, še kakšni osebni razlogi  so verjetno zadržali kakšnega pohodnika v zavetju doma. Najbolj vztrajni pa smo se zbrali za starim mlinom in ugibali kam nas bo Mirko popeljal tega dne. Modro nebo je v zadregi rahlo rdelo, prijeten jutranji hlad, ki je vel nad Hubljem, pa je vzbujal prijetno pričakovanje. Res smo bili ob napovedi, da gremo na Otliško okno rahlo skeptični, strma pot in želeni sprehod sta nasprotje, zaupanje v telesno pripravljenost v tem aprilskem maju pa skromno. Pa smo se odpeljali do izvira Hublja. Tu je Mirko  prevzel pobudo in z znanjem in izkušnjami gorskega vodnika odločno in v umirjenem tempu  začel pohod. Vzpenjali smo se po gozdiču, lepo zložno in počasi stopali med kamenjem in po stopnicah sicer dokaj urejene poti in imeli dovolj sape za prijetno kramljanje. Pri ptičji krmilnici smo v nahrbtnike pospravili odvečne majice z dolgimi rokavi, se ustavili še pri klopci, nato pa v strnjeni vrsti nadaljevali pohod. Nasmehnili smo se parklju na pleksi steklu in nadaljevali vzpon po ovinkasti poti. Srečali smo zgodnjega pohodnika in pohodnico, ki sta se že vračala v dolino. Mi smo se počasi, korak za korakom,  bližali bolj kamnitemu svetu, ko so pohodne palice z apnenci zazvenele v nam prijetne melodije. Niso sicer preglasile naših pogovorov; tokrat smo obdelali vse od metafizike, vere, napotkov za zdravje; nujnih vsebin nahrbtnikov, o dogodivščinah v hribih, pa o kačah, ki gredo po velikem šmarnu na drevje, …  Počasi smo zapuščali zavetje gozda, se ustavili na razgledni točki rahlo desno od poti in nadaljevali pohod po skoraj ravnem delu poti mimo klopce in napisa, ki nas vabi, naj večkrat prehodimo to pot. Ob tej priložnosti smo se spomnili številnih navdušencev, ki so dnevno osvajali to pobočje.

V jami pod vrhom so nas rumeno obarvane zvezde spomnile na božične čase. Tudi sonce nas je sramežljivo pobožalo med vzpenjanjem po zadnjih ovinkih pod kapelico, ki jo varujejo sloki borovci. Tu smo se ustavili, občudovali cvetoče košeničice, ki so rumenele  med travami na pobočju. Previdno smo sledili stezi in  skozi naravno  okno, skalno odprtino, pokukali  na vasi v naši lepi dolini. Blizu te naravne znamenitosti je umetno postavljena spirituala, polž je preveč profana beseda za ta unikatno stvaritev navdušenega mladega arhitekta in prostovoljcev, ki so neutrudno zlagali kamenja in obujali tradicijo čiščenja travnikov in gradnje suhih zidov na Gori. Na klopcah smo se odpočili, pomalicali in se fotografirali. Nato smo sledili  poti pod Otliškim Majem in opazovali cvetoče šipkove grme. Še rahel vzpon nas je čakal, nato pa razpotje, mimo stare kapelice, do razglednega balkona in po „Benečiji“v dolino. Zelo hiter in preprost opis, hoja pa zelo počasi, saj smo zelo previdno ubirali korake po strmini navzdol. Tokrat so bile pohodne palice dragoceni pripomočki. Nekdo je prijazno označil številne zavoje poti; brez štetja vemo, da smo prehodili 40 ostrih zavojev in med nadležnimi travami, ki so zakrivale pot, se hitro spustili do poseke nad cesto, ki gre na Predmejo. Nekdaj grda rana v gozdnato pobočje se počasi celi in zarašča in morda bo čez leta prijetna predsoba čarobnega toploljubnega listnatega gozda  nad cesto. Mehka pot med drevjem in spokojnost  ter zelenje, ki je skrivalo pogled na  temnosive oblake, ki so se, kot na povelje meteorologov, zbirali na vzhodu in zahodu, je pripomoglo, da smo prepustili domišljiji prosto pot v nevidne razsežnosti, govornim organom dovolj telovadbe; torej poskrbeli za duše in srca. Pregledali smo tudi tablo s kolesarskimi potmi, ki so jo nedavno postavili kolesarji in v prijetnem razpoloženju vrnili do avtomobilov. Mirkovo znanje in izkušnje gorskega vodnika sta veliko pripomogla, da smo v dopoldnevu premagali 500 višinskih metrov

Dobre volje in prijetno razpoložene nas je Mirko povabil še na klepet ob pijači. Tudi deževne kaplje so nas pozdravile šele na parkirišču za starim mlinom. anb