Že vrsto let društvo upokojencev organizira Martinovanje v neznano. Naši člani se vpišejo za izlet, ne vedo pa na kateri konec Slovenije bo avtobus zapeljal. Zaupajo nam, saj vedo, da bodo preživeli dan v odkrivanju novih krajev, zabavi in druženju.
Tako je bilo tudi letos. Do zadnjega sedeža poln avtobus je krenil iz Črnič. Kam? Proti Štajerski, natančneje v Slovenske Gorice. Prvi trije, ki so pravilno uganili, so prejeli nagrade.
Naša pot je vodila preko Ljubljanske kotline. Sonce nas je kmalu pozdravilo sramežljivo skozi megleno jutro. Lep jesenski dan se je obetal. Kratek postanek za kavico in naprej proti Lenartu ter naši končni destinaciji Sveta Ana v Slovenskih Goricah. Z redko posejanimi hišami, majhnimi vasicami naseljenimi na gričih, nas je spremljal pogled skozi okno avtobusa in pričaral lepoto štajerske pokrajine.
Na vrhu Draženega Vrha stoji izletniška kmetija. Pozdravila nas je gospodinja, predstavila kmetijo na kateri dela vsa družina in postregla z zajtrkom, sestavljenim izključno z dobrotami pridelanimi doma.
Lokalni vodnik, član družine nas je nato spremljal na ogled Methansove hiše, stare 200 let, kjer je bila nekoč gostilna, zdaj pa je v njej etnografska zbirka. Njen lastnik nas je na zanimiv način odpeljal v stare čase in predstavil zanimive zgodbe ter zgodovino Marije Snežne ter življenje v starih časih ob reki Muri.
Nato smo krenili proti Sveti Ani, ki je tudi občina. V občinski avli smo si ogledali stalno razstavo Antona Fašinga, se nato preselili v klet, kjer nam je vodnik predstavil zgodovino vinogradništva v teh krajih in degustirali smo štiri vrste vin, tipičnih za ta vinogradniški rajon.
Sredi vasi stoji cerkev Svete Ane, nasproti pa razgledna ploščad, ki je nudila čaroben pogled na Slovenske Gorice v razkošju jesenskih barv. Skupinska fotografija, na avtobus in vrnitev na našo začetno destinacijo, kjer nas je čakala »Martinova pojedina«, kosilo sestavljeno iz doma vzrejenih in pridelanih dobrot.
Seveda brez glasbe ne gre. Ob odlični živi glasbi smo zaplesali in se nasmejali ob šalah, ki jih je kot za stavo stresal muzikant. Nato je vstopil Sv. Martin in kot se spodobi blagoslovil mošt, da je postal vino. Nazdravili smo in zapeli, saj je bil prav to razlog, da smo se zbrali in počastili dan, ko se je mošt spremenil v vino.
Preden smo se poslovili od prijaznih gostiteljev, smo pri njih kupili mesne izdelke, bučno olje in semena ter vino s kmetije. Prisrčno slovo »še bomo prišli v te gostoljubne kraje« kajti rek, da pokrajino delajo prijazni in gostoljubni ljudje, še kako velja.
Dan je minil kot trenil. Pozabili smo na težave in vsakodnevne skrbi. V vožnji domov smo v treh urah kolikor je trajala poslušali in zraven zapeli vsak svojo željeno pesem.
Nasvidenje, se vidimo na naslednjem izletu smo si zaželeli v slovo.
Rožica Kovač DU AJDOVŠČINA
