Včasih potrebujemo le pravo spodbudo, prijazen pogovor ali srečanje, ki nas opomni, da je pred nami še veliko lepih možnosti.
Ko sem pred kratkim kot predsednica Društva upokojencev Ajdovščina sprejela povabilo k sodelovanju pri dogodkih, namenjenih razmišljanju o kakovostnem in dejavnem staranju, sem vedela, da bo to zame lepa, a tudi posebna izkušnja. O teh temah veliko razmišljam, saj se z njimi srečujem tudi pri svojem delu v društvu. A eno je o njih razmišljati, drugo pa svoje izkušnje in poglede deliti z javnostjo.
V petek, 16. oktobra, sem sodelovala v oddaji Dobro jutro na TV Koper, kjer sva z Nejo Fakin iz Ljudske univerze Ajdovščina govorili o tem, kako lahko starejšim omogočimo bolj kakovostno, izpolnjeno in veselo življenje. Pogovor je bil lepa priložnost, da opozoriva na pomen vključevanja, druženja in možnosti, ki jih imamo tudi v zrelejših letih.
V sredo, 21. oktobra, pa sem na okrogli mizi z naslovom Lahko sem zraven – nisem prestar – samo začenjam drugače sodelovala skupaj z dr. Željkom Ćurićem. Okrogla miza je sledila predavanju dr. Sanele Peresciutti, ki je s svojimi mislimi spodbudila številne poslušalce k razmišljanju o življenju, odnosih in skrbi zase. Vesela sem bila, da se je dogodka udeležilo toliko ljudi. Več kot 310 prijavljenih je lep dokaz, da nas te teme nagovarjajo in da si želimo pogovorov, ki nam pomagajo bolje razumeti sebe in druge.
Na okrogli mizi smo se dotaknili vprašanj, ki jih verjetno vsak od nas kdaj nosi v sebi. Ali smo za kaj že prestari? Zakaj nas je včasih strah narediti prvi korak? Kako najti novo veselje in smisel, ko se naše življenje spremeni? In kako pomembno je, da imamo ob sebi ljudi, s katerimi lahko delimo svoje misli, skrbi in radosti?
Kot predsednica Društva upokojencev Ajdovščina na ta vprašanja gledam tudi skozi zgodbe naših članov. V društvu vsak dan znova vidim, da ljudje ne prihajajo le zaradi petja, pohodništva, športa, ustvarjanja, izletov ali drugih dejavnosti. Prihajajo tudi zaradi družbe, pogovora, smeha in prijateljstva. Zaradi občutka, da so dobrodošli in da nekam pripadajo.
Včasih je za človeka najpomembnejše že to, da ga nekdo opazi, ga povabi zraven in mu nameni nekaj prijaznih besed. Morda se nam to zdi majhna stvar, a za nekoga je lahko prav to prvi korak iz osamljenosti in začetek nečesa novega.
Upokojitev je velika življenjska sprememba. Po letih dela, ustaljenega ritma in številnih obveznosti se lahko znajdemo pred vprašanjem, kaj zdaj. Nekateri se veselijo več prostega časa, drugi pogrešajo sodelavce, občutek koristnosti in vsakodnevne stike z ljudmi. Vsak človek to obdobje doživlja po svoje. Pomembno pa je, da si dovolimo poiskati nove poti, nova zanimanja in nove ljudi.
Tudi sama sem se po upokojitvi srečala z novimi vprašanji in izzivi. Ko sem sprejela vodenje Društva upokojencev Ajdovščina, sem stopila na novo pot. Učila sem se, spoznavala ljudi, sprejemala odgovornosti in se lotevala stvari, ki jih prej nisem poznala na tak način. Ni bilo treba, da sem že na začetku vedela vse. Pomembno je bilo, da sem bila pripravljena poskusiti, se učiti in sodelovati z drugimi.
Zato verjamem, da za nov začetek nikoli nismo prestari. Ni treba, da naredimo nekaj velikega. Lahko se pridružimo novi dejavnosti, pokličemo človeka, ki ga že dolgo nismo slišali, se odpravimo na sprehod, obiščemo predavanje ali preprosto sprejmemo povabilo, ki bi ga sicer morda zavrnili. Včasih se prav iz majhnih korakov razvijejo nove izkušnje, prijateljstva in veselje.
Ob tem ne smemo pozabiti, da dejavno staranje ne pomeni, da moramo biti ves čas zaposleni, športno dejavni ali polni energije. Pomeni tudi, da sprejmemo spremembe, prisluhnemo sebi in poiščemo tisto, kar nam v danem obdobju življenja daje zadovoljstvo in smisel. Vsak ima svojo pot in svoje zmožnosti. Pomembno je, da ima vsak možnost sodelovati in biti zraven.
Dogodka, na katerih sem sodelovala, sta me še enkrat spomnila, kako pomembno je, da o teh vprašanjih govorimo odkrito in brez predsodkov. Staranje je del življenja, ne pa razlog, da bi se odpovedali radovednosti, učenju, druženju ali novim načrtom. Morda nekaterih stvari ne zmoremo več tako kot nekoč, a to še ne pomeni, da ne moremo odkriti česa novega.
Hvaležna sem za povabilo k sodelovanju, za spodbudne pogovore in za vse ljudi, ki so s svojo prisotnostjo pokazali, da jih te teme zanimajo. Takšna srečanja nas povezujejo in nas spomnijo, da si lahko veliko damo že s tem, da se poslušamo in si stojimo ob strani.
Če bi morala iz vsega povedanega izbrati eno samo misel, bi bila ta: človek potrebuje človeka. Potrebuje občutek, da je sprejet, da je pomemben in da je še vedno del skupnosti. In prav to želimo graditi tudi v Društvu upokojencev Ajdovščina – prostor, kjer se ljudje srečujejo, povezujejo, učijo drug od drugega in skupaj ustvarjajo lepe trenutke.
Življenje res nima roka trajanja. Vsako obdobje nam lahko prinese nekaj novega. Včasih moramo le zbrati pogum, odpreti vrata in narediti prvi korak.
Nikoli ni prepozno, da začnemo novo poglavje svojega življenja!
Sonja Šinigoj, Društvo upokojencev Ajdovščina
