Običajna vremenska napoved za četrtek: verjetne plohe, nalivi, … in podpora težkih oblakov, tudi to nas ni usmerilo na kratek sprehod po mestu. Smelo zastavljeni cilj je bil na jugovzhodnem obronku naše doline: Marija Snežna na Obeluncu.
Pohod smo začeli pri slapenskem mostu in se ozirali proti cilju; daleč je, daleč romarska cerkvica; pa je kar šlo – korak za korakom po cesti, besede za besedami o vsem mogočem, ki nam niso omogočale, da bi hodili v gosjem redu, a smo varno prišli v Lože. Med hišami, mimo globokega jarka, ki postaja del infrastrukture v vasi, nato navkreber po cesti, ki je počasi prešla v makadamsko pot, še nekaj ovinkov in dospeli smo na Goče.
To nekdanje bogato naselje, grajeno v obliki andrejevega križa, je z vseh strani zaprto. Na stopnišču pred šolo, značilno grajeno za časa italijanske zasedbe našega ozemlja smo postali nekaj minut. Nato smo šli po ozki gasi in opazovali kamnite hiše, za portoni se odpirajo večji borjači, prijazna domačinka nas je povabila, da se ustavimo, a časa je bilo ravno dovolj za prijazen pozdrav in spomin na skupno delo v „fabrki“. Obiska katere izmed številnih kleti ni bilo v našem itinerariju. Za vasjo smo se po obnovljeni cesti vzpenjali proti vrhu Obelunca. Cesta, nov zbiralnik vode, pogled na obnovljene hiše, na novogradnjo hotela in obnovljeno obzidje okrog cerkvice Marije Snežne so zgovorne pripovedi, da se v kraju vedno nekaj dogaja, da tu življenje ubira nove sodobne poti.
Pri kapeli smo zavili levo in šli skozi drevored, cvetoči jeseni so polnili zrak s sladkobnim vonjem, ob poti so cvetele perunike. Domačinka skrbi zanje, da jih ne preraste robidovje in plavel in dobrovoljno nam je povedala, da to rada počne. Ko smo prispeli na vrh hriba, se je pred nami razgrnil prelep razgled na dolino, do Nanosa in Trnovskega gozda, Čavna; tudi temne oblake nad obzorjem smo opazili, tokrat brez skrbi, bili so predaleč, da bi nas poškropili. Po malici, klepetu in fotografiranju smo nadaljevali pohod navzdol, nato levo, med drevjem in vinogradi mimo visoke oranžne klopce nad Ložami. Še nekaj sto metrov do avtomobilov je bila priložnost za druženje in prijetno razpoloženje, ki je med četrtkovimi pohodniki, hvala Bogu, zelo radodarno in učinkovito zdravilo za dušo in srce.
Popoldne smo doma gledali fotografije, se ozirali proti jugovzhodu in ugledali belo dežno zaveso, ki so jo gubale strele. Zadovoljno smo ugotovili, da sta bili sreča in vreme do nas ta četrtek zelo prijazna, ne prevroče, ne prehladno, ne premokro; odlično za vsaj osem-kilometrski četrtkov pohod za dušo in srce.
anb, Društvo upokojencev Ajdovščina
