Četrtek – oblačno in megleno. Vreme četrtkovim pohodnikom že nekaj časa križa načrte. A smo vztrajni, pohod prilagodimo vremenu. 22 pohodnikov nas je izpred starega mlina odšlo na levo stran reke Hubelj, v Šturje, sestavljeno iz nekaj zaselkov. Šturje, izpeljano ime iz »Šent Jurij«, so prvič omenjene že leta 1499. Šli smo čez Cankarjev trg, kjer stoji spomenik posvečen Filipu Terčelju, domačinu, duhovniku in kulturnemu delavcu. Na trgu je tudi cerkev sv. Jurija. Nadaljevali smo v Žapuže, razpotegnjenem gručastem naselju z več zaselki pod Žepovskim hribom. Od tu so lepi razgledi na Vipavsko dolino, danes jih ni bilo.
Povzpeli smo se na Žepovski hrib in čez travnik, kjer se je pasla živina. Po širokem kolovozu smo šli v borov gozd, ki se je začel strmo dvigati. Korak za korakom smo premagovali strmino do ceste, ki vodi proti Colu. Pod cesto smo še vedno hodili po kolovozu in jo kmalu prečkali. Strmina proti Gori, še vedno po borovem gozdu, ni popustila vse do kolovoza pod rimsko cesto. Megla, ki nas je obdajala, je na vejah dreves oblikovala kaplje dežja. Dobro smo predihali pljuča. Prilegel se je krajši postanek, poklepetali smo s kmetom in si ogledali osličke na paši. Nadaljevali smo v desno po ravnini, po eni izmed poti, ki tu vodijo na vse strani – na Goro in v dolino. Kmalu smo se začeli spuščati navzdol na asfaltno cesto v Dolgo Poljano, vas, ki leži na prisojni strani pod Goro. Sprehodili smo se po vaških ulicah. Ogledali smo si jaslice, ki so še razstavljene v vasi. Gospa Sonja nas je povabila na domačo pijačo. Nadaljevali smo nazaj v Žapuže in naselje Ribnik, v Šturje za stari mlin. Pot je bila deloma tudi blatna, zato smo si pred prihodom na cilj, v zametih snega, očistili blatne čevlje. In kot običajno smo šli še na kavico. V skoraj treh urah in desetih kilometrih smo prehodili krožno pot. Čeprav v oblačnem in meglenem četrtku, je bil to dan za dušo in srce.
ms, Društvo upokojencev Ajdovščina
