Četrtkovi pohodniki za dušo in srce smo se zjutraj zbrali za starim mlinom. Malo je pihalo in malo deževalo – ali kot rečemo: bila je »pišota«. Ob takem vremenu pri nas dežniki niso uporabni. Vprašanja: Ali gremo na pohod? Vodnik je odločil, da gremo, ker bo kmalu prenehalo deževati, burja pa je naša prijateljica. In smo šli, čeprav nismo točno vedeli do kam nas bo peljala pot. Dež je res kmalu ponehal. Mimo gradu smo se podali na že večkrat prehojeno sprehajalno pot ob potoku Lokavšček, čez most pod slapom in po polju do Lokavca, ki leži na pobočju grebena Čaven in pod plazom Slano blato. Vas je razpotegnjena s 16 večjimi in 10 manjšimi zaselki.
Pri dvorani Edmunda Čibeja nas je pot vodila po cesti v smeri Čavna, ki se je dvigal pred nami, mimo cerkve sv. Lovrenca, ki stoji v srednjem delu vasi, zgrajeni med leti 1933 in 1935. V zaselku Vas smo šli na požarno pot, ki vodi ob plazu Slano blato in ob potoku Grajšek. Na njem so zgrajene pregrade, ki zadržujejo plaz. Danes je bilo veliko vode, zato so si glasni potočki utirali poti čez manjše in večje kaskade. Ob poti, ki se strmo dviga proti cerkvi, so znamenja 14-ih postaj križevega pota. Dobro smo si razmigali kolena in nadihali pljuča. Pri odcepu poti proti cerkvi smo zavili v levo na razgledno točko z lepim razgledom na Lokavec in Ajdovščino; kljub oblačnemu vremenu so segali pogledi vse do Nanosa in vasi na pobočju južno od Ajdovščine. Pred lepe razglede smo se postavili tudi za fotografijo.
Krajša blatna steza nas je pripeljala do današnjega cilja – cerkve sv. Urbana, manjše cerkve, ki leži na območju arheoloških najdišč, na višini 360 metrov v pobočju Čavna, v zaselku Kovačevši. Ker cerkev stoji v gozdičku, razgledov ni. Je bil pa lep pogled na okolico cerkve, na travnik in gozd, kjer vsako leto v tem času cveti na tisoče belih zvončkov. Tudi letos jih je bilo veliko, čeprav še niso bili vsi razprti, so bili paša za oči. Tu je padlo nekaj kapelj dežja, a smo si kljub temu vzeli čas za malico in še eno skupinsko. V dolino smo se podali po krožni poti, najprej po gozdu, mimo tako imenovane »Žegnane skale« . Nekaj časa smo hodili ob potoku Potok in pod zaselkom Kovači, nato še skozi zaselke Paljki, Mizinska vas in Vas. Nadaljevali smo po poteh po Lokavškem polju, po katerem teče potok Grajšek, ki se zliva v Lokavšček. V njem je plavala jata račk. Na koncu polja smo prečkali cesto na pešpot v Ajdovščino. Kot običajno še na zasluženo kavo, saj smo v dobrih treh urah prehodili deset kilometrov, pa tudi 400 metrov navzgor in navzdol. Tako smo končali že 250-ti četrtkov pohod za dušo in srce. sm, Društvo upokojencev Ajdovščina
