Na današnji četrtkov pohod nas je pot iz sončne Ajdovščine peljala v kraško vas Škocjan, ki je bila v jutranjih urah v megli, a se je kmalu razvedrilo. Vas je poznana po Škocjanskih jamah, edinstvenem naravnem pojavu, delu reke Reke. Ker se četrtkovi pohodniki na pohodih radi tudi kaj naučimo, smo tokrat prehodili krožno Učno pot Škocjan. Začeli smo pri informativni točki in nadaljevali po parku Škocjanske jame. Raziskovanje le-tega sega v 19. stoletje. Hodili smo po zavarovanih poteh, največ po kamnitih in makadamskih stezah, pa tudi stopnic ni manjkalo. Med potjo smo ugledali lepe razglede na neokrnjeno naravo in najatraktivnejše stvaritve narave. V času prebujajoče se pomladi so bila gozdna tla prekrita z zvončki in jetrniki. O naravnih pojavih, cvetju in rastlinstvu smo brali na informativnih tablah.
Sledili smo oznaki poti – simbolu vodne kapljice. Na informativni tabli poleg križem zloženih hlodov smo izvedeli, da je to rosalium, ki v gozdu lahko nadomesti odmrlo drevje. Nadaljevali smo do Štefanjinega razgledišča. Imenovano je po ženi avstro-ogrskega prestolonaslednika Rudolfa, ki je leta 1885 obiskala Škocjan. Z razgledišča se odpira pogled na Veliko dolino, ki je največja aktivna udorna dolina na Krasu in v svetu. V višino meri 164 metrov. Na pobočju so 120 let stari bori, ki so jih prinesli z Dunaja in jih posadili na golo kraško gmajno. Tu živi veliko ptic, imenovanih kralji prepadnih sten, ker so prilagojene na življenje v skalnih stenah (planinski hudournik, skalni plezalček, skalni golob, sove). Ob gozdnem robu jam živijo tudi kosi, taščice in netopirji. Škocjanske jame imajo tudi bogat zaklad jamskih živali. Na dnu doline teče reka Reka, ki izvira pod Snežnikom, teče prek doline Reke v Škocjanske jame in pod kraško planoto do izvirov v tržaški zaliv pri Devinu. V dolini je speljanih več sprehajalnih poti.
Naprej nas je pot vodila na razgledišče Male doline, ki je manjša sestra Velike doline, in poteka od Štefanjinega razgledišča do Škocjana, loči ju le naravni most. Ob poti smo si ogledali še prikaz pridobivanja smole. Pot nas je pripeljala v vasico s petimi hišami – Batanja, ki leži v zavetrni legi na robu Male doline. Značilnost vasi je več kot 400 let stara tipična kraška domačija, krita s skrli.
Po cesti smo prišli na vzpetino na koncu soteske, do cerkev sv. Kancijana. Po njem so poimenovane jame in vas Škocjan. Na vaškem trgu je komunski vodnjak, v katerem se zbira deževnica, ki je bila nekoč pogoj za preživetje prebivalcev. Znamenitost Škocjana je tudi okroglo brezno Okroglica, ki sega 90 metrov v globino in 22 metrov v širino. Skozi zgodovino je služilo v različne namene (daritvene, pred turškimi vpadi, smetišče). Nasproti jame je kal, pomemben za obstoj vodnih biotopov. Sprehodili smo se še do bližnjega J’kopovega mlina – obnovljenega skednja, kritega s slamo. Nato smo nadaljevali po poti med suhozidjem, ki je pomemben del kraške kulturne krajine in tisočletnega dela ljudi. Skoraj smo dospeli do konca učne poti, a ker smo želeli še hoditi, smo se v Matavunu spustili še do Micinega razgledišča, poimenovanega po hčeri sežanskega glavarja. Pred nami je bil še vzpon po stopnicah do razgledišča Male doline, ter nazaj do izhodišča pohoda. Na poti smo se srečali z gospodom Žnidaršičem, ki je obnavljal suhi zid. Lepo nam je predstavil zgodovino suhozidja in pravilno gradnjo. Na učni poti smo se veliko naučili in izvedeli veliko zanimivosti, zato je bil pohod tudi za um, za dušo za dušo in za srce.
Marjana S.
