Ob osmih, ko se zberemo četrtkovi pohodniki za starim mlinom v Ajdovščini, so se tokrat nad Kovkom trgali oblaki. Po ogledu aplikacij na pametnih telefonih smo ugotovili, da bo deževalo šele popoldne, po krajšem posvetu z Mirkom smo dorekli smer pohoda – Vremščica. Tokrat s kombijem in avtomobili do Senožeč, še nekaj kilometrov po makadamu do skupine borovcev, ki naj bi nudila senco vozilom. Prvi koraki so nas vodili pod mogočnimi borovci, v jutranjem hladu so bile vetrovke nepogrešljive, pohodne palice in kamni so sestavljali glasbeno spremljavo pohodu. Mogočni hrasti so sklenili veje v visok obok, za dušo so nas pozdravili prvi beli klobuki dišečih narcis. Nadaljevali smo – za srce – in kmalu dospeli na obsežno planjavo. Žal so posedali vse borovce in grmovje ter naredili goličavo nad potjo, pod potjo pa je bujno rastje kljubovalo ljudem in naravi. Umirili smo korake in si vzeli čas za razglede: v daljavi se je srebrilo morje, nad njim kovinsko sivo nebo, gričevje v številnih niansah zelene barve so prekinjala naselja, železnica in ceste kot utripajoče vezi med ljudmi in prozoren dim nad hlevi je v tem dopoldnevu dopolnilo idiliko. Počasi smo se, s pogovori in opazovanju številnih narcis, rumenih zlatic in navadnih šmarnic med travami vzpenjali do leščevja. Tiho smo stopali po vlažni poti, številne leske so obetale bogate jesenske plodove in nas, skoraj strumno rastoče v vrstah, vabile, da jih obiščemo še jeseni. Ko smo prišli spet na odprti travnik, so našo pozornost takoj pritegnili bujni rdeči cvetovi potonik. Lepo so cvetele v vrtičkih sredi poljan in dopolnile belo-rumeno paleto pomladanskega cvetja. Še nekaj strmine je bilo treba premagati, pa smo dosegli vrh tisočaka Vremščice. Tu se je idila prelevila v dramatičnost: temne nevihtne zavese so se zlivale na Učko, Slavnik, grozile z zahodne strani neba, veter je priganjal oblake po nebu in nam dopustil le nekaj minut za fotografiranje, nato pa „le urno, le urno, obrni pete, …“ do avtomobilov. Tokrat smo se vračali po isti poti in deževne kaplje so nas pozdravile že pred izhodiščem. Toda prijazni radovednosti številnih ovac in razigranosti jagenčkov se nismo odrekli. Malo pod dežniki, malo pod kapucami smo se jih razveselili – tako, za dušo – in za srce pospešili korake. Vreme nam dobre volje ni vzelo prijetno razpoloženje so podkrepile tudi češnje, ki nam jih je ponudil so-pohodnik. Starodavna pripoved o skrivnostni ženi v sivem plašču, ki je živela na gori, pa se je, kot film, odvila pred nami to dopoldne. Starka naj bi prosila za požirek vode, bogati trgovci so jo zasmehovali, le skromen pastir ji je ponudil svojo čutaro. „ Kdor zna deliti v suši, mu tudi nebo ne bo odreklo dežja,“ je rekla starka. In deževalo je tri dni, dovolj za polja, a brez neurja … Vremščica je danes izpolnila svojo vlogo, v naši družbi pa pustila lep spomin na tokratni pohod za dušo in srce. Hvala vsem.
Alenka N.B., DU Ajdovščina
