Starost je del življenja, ki se prej ali slej dotakne vsake družine. S seboj prinaša spremembe, ki jih ni vedno lahko sprejeti. Naši starši, ki so nekoč skrbeli za nas, postajajo vse bolj odvisni od naše pomoči, včasih pa tudi od pomoči ljudi, ki jih prej niso poznali. Takrat se ne spreminjajo samo njihove življenjske okoliščine, temveč tudi naši odnosi, čustva in vsakdanje življenje.
O tem smo se pogovarjali danes, 10. novembra, na srečanju svojcev in stanovalcev Doma starejših občanov Ajdovščina. Kot predsednica Društva upokojencev Ajdovščina sem pripravila predavanje z naslovom »Ko za našega bližnjega skrbijo drugi – razumevanje, zaupanje in sodelovanje«.
Temo sem želela osvetliti z več zornih kotov – skozi izkušnjo svojcev, delo zaposlenih v domu in predvsem skozi potrebe človeka, ki vstopa v novo življenjsko obdobje.
Z udeleženci sem delila tudi svojo osebno izkušnjo. Oba moja starša sta do zadnjega diha živela doma. Skrb zanju je bila ena mojih največjih življenjskih izkušenj. Vedno sem bila nekoliko v skrbeh, hitela domov in svoje obveznosti prilagajala njunim potrebam. Bili so trenutki utrujenosti, odrekanja in velike odgovornosti.
Vendar pa nas lastne izkušnje ne smejo voditi v presojanje drugih. Vsaka družina ima svoje okoliščine, svoje zmožnosti in svoje meje. Odločitev za namestitev starša v dom starejših praviloma ni lahka. Pogosto ji sledijo dolgi meseci skrbi, iskanja rešitev, neprespanih noči in spoznanja, da doma ne moremo več zagotoviti vsega, kar naš bližnji potrebuje.
Ljubezen do staršev se ne meri samo s tem ali zanje skrbimo doma ali v domu starejših.
Pomemben del predavanja je bil namenjen tudi zaposlenim v domu. Njihovo delo je veliko več kot pomoč pri osebni higieni, hranjenju, oblačenju, gibanju in vsakodnevnih opravilih. Delo z ljudmi, ki so pogosto bolni, oslabeli, prestrašeni ali odvisni od pomoči drugih, zahteva strokovno znanje, potrpežljivost, razumevanje in veliko človečnosti. Za vsakim stanovalcem je življenjska zgodba, osebnost, navade, spomini in želja, da bi bil slišan, sprejet in spoštovan.
Zavedati se moramo tudi, da svojci ob odhodu bližnjega v dom pogosto doživljajo žalost, negotovost in občutek krivde. Sprašujejo se, ali so naredili dovolj, ali bo za njihovega bližnjega dobro poskrbljeno in ali se bo v novem okolju počutil sprejetega.
Prav zato je tako pomembno, da svojci in zaposleni ne postanejo dve nasprotni strani, temveč partnerji v skupni skrbi za človeka. Svojci poznajo njegove navade, želje, strahove in življenjsko zgodbo, zaposleni pa imajo strokovno znanje in izkušnje z oskrbo. Oboji lahko veliko prispevajo, če se poslušajo, spoštujejo in si zaupajo.
Svojci lahko tudi po namestitvi v dom ostanejo pomemben del življenja svojega bližnjega. Z obiskom, pogovorom, dotikom, sprehodom ali preprosto s tem, da si vzamejo čas in so ob njem. Včasih največ pomenijo prav majhne stvari – prijazna beseda, nasmeh, potrpežljivost in občutek, da človek ni pozabljen.
Starejši človek potrebuje več kot hrano, čisto posteljo, zdravila in varnost. Potrebuje bližino, spoštovanje in občutek, da je še vedno pomemben.
Vesela in hvaležna sem, da je bilo srečanje tako lepo sprejeto. Po predavanju so do mene pristopili številni udeleženci, se zahvalili in povedali, da se jih je vsebina dotaknila. To mi je potrdilo, da govorimo o temi, ki je blizu skoraj vsakemu izmed nas, pa naj smo v vlogi svojca, stanovalca ali zaposlenega v domu.
Srečanje mi je znova potrdilo, kako pomembno je, da o staranju, skrbi za naše bližnje in življenju v domu govorimo odkrito, brez predsodkov in obsojanja.
Na koncu bi rada poudarila predvsem eno misel: Za svojca je njegov bližnji edinstven človek, za zaposlenega pa je vsak dan eden od ljudi, za katere skrbi. Ko se ti dve plati povežeta z razumevanjem, zaupanjem in sodelovanjem, lahko skupaj ustvarimo lepšo in dostojno jesen življenja.
Zahvaljujem se vodstvu Doma starejših občanov Ajdovščina za povabilo, vsem udeležencem za pozornost in odprtost ter zaposlenim za delo, ki ga vsak dan opravljajo za naše najbližje.
Sonja Šinigoj, Društvo upokojencev Ajdovščina

